Človečnost je vezivo družbe, etična podstat, iz katere vznikajo ljubezen, sočutje, prijaznost, spoštovanje, solidarnost. V pravnem jeziku je zapisana v pariški, leta 1948 sprejeti Splošni deklaraciji človekovih pravic. Le kakšen bi bil svet brez njih? Brez trajnega miru in stabilnosti? Nevaren kraj nasilja in nadvlade. Pravice pa niso dovolj. Potrebujemo tudi omejitve, novo Magna Košaricao, novo Veliko listino svoboščin, ki bi omejila pravice svetovnih vladarjev.
Časnik Dnevnik, sobotni Objektiv, rubrika Razmegljeno, objava 26. 4. 2024
O človečnosti
Pogosto slišimo, da je zahodna družba v globoki krizi. V kaosu vrednot, cilja in smisla. Svet postaja vse bolj grd prostor, na katerem se agresivno prerivamo za pozornost in materialne dobrine ter zavračamo tiste, ki so zunaj mehurčka našega socialnega kroga. Govori se o dekadenci in razpadu etike v zahodni družbi, a če se ozremo nazaj v 20. stoletje, na dve svetovni vojni in hladno vojno, genocid v Ruandi in Srebrenici, na apartheid v Južni Ameriki in rasno diskriminacijo v Ameriki, zdesetkanje Aboriginov v Avstraliji in Indijancev v Ameriki, patriarhat in neenakost žensk, ekonomsko eksploatacijo revnih in ropanje bogastev tretjega sveta, hm …, in še marsikaj bi lahko dodali, ni danes nič kaj bistveno drugače kot nekdaj. Morda smo upali, verjeli, da je človeštvo doseglo višjo stopnjo zavedanja in spoštovanja človekovih pravic. A ni. Žal ni. Pred očmi vsega sveta se odvija genocid v Gazi, katerega krvnike z denarjem in orožjem napaja ena od svetovnih velesil, Amerika, zver, ki ji popuščajo življenjske moči, saj sta ji za petami dve najhitreje rastoči svetovni ekonomiji dveh največjih držav sveta, Kitajska in Indija.
Grenko je spremljati to hladno razčlovečenje v družbi. Obup, jeza in malodušje preplavljata spletna omrežja. Tudi nemoč. Kot družba smo v slabi psihični kondiciji, četudi resda ne vemo, kako je bilo nekdaj, saj se z duševnim zdravjem v 20. stoletju nismo ukvarjali tako in toliko, kot se danes. Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) je bilo pred korono po svetu z duševno motnjo 970 milijonov trpečih, najpogosteje z anksioznostjo in depresijo. Od takrat so se težave stopnjevale. V lanski zelo široko zastavljeni mednarodni raziskavi dveh ameriških univerz (Harvard in Queensland) ugotavljajo, da se bo v prihodnosti vsakemu drugemu človeku na svetu v življenju pojavila duševna motnja, najpogosteje kot depresija, anksioznost, posttravmatski stres, odvisnosti zaradi zlorabe drog in alkohola. Zakaj te stiske? Morda deloma tudi zaradi razvidnosti, zaradi vsem dostopnega spleta. Bolj kot kdajkoli prej so vidne krivice, nepotizem, izkoriščanja, korupcija, kriminal, nasilje in nedopustna dvojna merila. In bolj kot kdajkoli prej so ljudje pod pritiskom večne mladosti in lažnih vrednot uspeha. Plehki postajajo milijonarji, medtem ko pošteni komaj zvozijo mesec. Ne pozabimo dodati negotovost preživetja. Ljudje po vsem svetu delajo težje in dlje, pogosto za pičli zaslužek, v negotovih ter nevarnih delovnih razmerah. Polovica svetovne populacije živi z manj kot tremi dolarji dnevno, medtem ko si en sam procent najbogatejših lasti polovico vsega svetovnega bogastva. Je takšna obsceno krivična družba zmožna ustvariti mir in pravičnost? Iz katerih etičnih virov naj zajema, če jih nima?
Padli smo že na temeljnem etičnem normativu, na izpitu iz človečnosti. V Gazi vsak dan v živo spremljamo masakre otrok in civilistov v bolnišnicah, begunskih centrih in čakajočih na ulicah na hrano. V tem novodobnem Auschwitzu umirajo zaradi lakote in podhranjenosti. V petih mesecih je bilo 34.000 mrtvih, od tega 12.300 otrok, 97 novinarjev in 203 humanitarnih delavcev. Svet ne miruje v prizadevanjih za mir. Žal se zaustavijo v Organizaciji združenih narodov in njenem Varnostnem svetu, ki bi lahko zaukazal premirje, če ne bi pred dnevi Amerika Palestini z vetom preprečila pot do sprejema v Združene narode. Je pa takoj za tem Izraelu poslala novo pomoč in omogočila nadaljevanje genocida, iztrebljanja in množičnih pobojev. Kaznuje kritične, tiste, ki mislijo drugače od prevladujočega političnega narativa. Nedavno je Eskenazijev muzej umetnosti odpovedal retrospektivo ene najpomembnejših živečih palestinskih umetnic Samie Halaby, ker so bili »zaskrbljeni« zaradi njenih stališč o Gazi na družbenih omrežjih. Vendar glasov upora ni več mogoče zadušiti. Pred dnevi je enaintrideset ameriških avtorjev in prevajalcev umaknilo svoja dela, ki so se potegovala za letošnjo literarno nagrado PEN America 2024 zaradi »neuspeha organizacije pri zaščiti« palestinskih pisateljev v Gazi. Na Beneškem likovnem bienalu, ki so ga odprli minule dni, odmeva akcija v izraelskem paviljonu na Giardinih. Umetnica in kustosinji so na steklene stene nalepile obvestilo, da bo izraelski paviljon ostal zaprt, dokler ne bo doseženo premirje in talci izpuščeni. Zgodil se je tudi propalestinski protest v organizaciji Art Not Genocide Alliance – ANGA (Zavezništvo Umetnost ne genocid), številna umetniška dela na bienalu pa izražajo podporo prebivalcem Gaze.
Umetnost prinaša nekaj človečnosti. Hvala zanjo. Kajti kaj se zgodi z družbo, v kateri je izničena? Sploh lahko obstane? Ali razpade v kaos in anarhijo, v nasilje močnejših, v psihopatijo? Človečnost je vezivo družbe, etična podstat, iz katere vznikajo ljubezen, sočutje, prijaznost, spoštovanje, solidarnost. V pravnem jeziku je zapisana v pariški, leta 1948 sprejeti Splošni deklaraciji človekovih pravic. Le kakšen bi bil svet brez njih? Brez trajnega miru in stabilnosti? Nevaren kraj nasilja in nadvlade. Pravice pa niso dovolj. Potrebujemo tudi omejitve, novo Magna Košaricao, novo Veliko listino svoboščin, ki bi omejila pravice svetovnih vladarjev, kot jih je leta 1215 kralju v Angliji. Bila je prvi korak, ki je pripeljal do vladavine zakona. In skrajni čas je, da se odločimo še za korake, ki bi vodili k vladavini človečnosti.
