Na potovanju padejo socialne maske, ker jih ni mogoče nadzorovati zaradi preobloženosti z novimi senzacijami, z drugo deželo, kulturo, ljudmi, navadami, hrano, podnebjem. Vsega preveč leti v nas, zato reagiramo neposredno, iz arzenala tistega, kar res smo. Slej kot prej se razgalimo. Takšni, kot smo ljudje na poti, smo tudi v realnem življenju.
Časnik Dnevnik, sobotni Objektiv, rubrika Razmegljeno, objava 25. 5. 2024
O potovanjih
Pred mnogimi leti sva imela z nečakinjo pogovor o moških in partnerstvu. Svetovala sem ji, naj gre s tistim, ki jo zanima, najprej na kavo. Če ji ni prijetno, lahko hitro pobegne. Naslednji korak spoznavanja je skupno kosilo ali večerja. Ob obloženi mizi in kozarcu rdečega vina se jezik zlahka razveže v sproščenem pogovoru. Jo oseba navdihuje in plemeniti? Je sposobna deliti, izraziti sebe in ji prisluhniti? Če ni, beži stran. Tretji, najbolj odločilen preizkus je potovanje, ker zahteva potrpežljivost, strpnost, sodelovanje, čut za drugega in tudi skrb zanj. Če je na potovanju z ljudmi dobro, bo tako tudi v vsakdanjem življenju. Na potovanju padejo socialne maske, ker jih ni mogoče nadzorovati zaradi preobloženosti z novimi senzacijami, z drugo deželo, kulturo, ljudmi, navadami, hrano, podnebjem. Vsega preveč leti v nas, zato reagiramo neposredno, iz arzenala tistega, kar res smo. Slej kot prej se razgalimo. Takšni, kot smo ljudje na poti, smo tudi v realnem življenju.
Potovanja so kot ogledala, v katerih sebe uzremo v celotnem spektru, tudi v tistem, ki ga drugače radi skrivamo ali potlačujemo. Vidimo tako svoje maske, s katerimi živimo v službi in v družbi, kot tudi tisto, kar je skrito izza njih. Olupimo se do svojega bistva, morda tudi zato, ker ne rabimo igrati svojih družbenih vlog. Ali pa jih niti ne moremo. V Indiji ali v Afriki nikoli nisem to, kar sem v Evropi. Koga tam briga novinarstvo, sodobna umetnost, knjige ali stres. Odložim kup identitet, ki naj bi sestavljale moj jaz, mene, mojo osebo, v tej olupljenosti pa lahko izkušam sebe in druge neposredno in neobremenjeno. Naše identitete so kot obleke, ki jih nosimo zaradi varnosti, priznanja, potrebe po pripadnosti. Skozi življenje se spreminjajo in nas vsakič znova opredelijo, kdo naj bi bili. Liberalci, katoliki, ateisti, rockerji, hipiji, meščani, nebinarni. Na potovanjih vso to navlako slečemo. Smo le človek, ki se druži s sočlovekom.
Pred časom sem bila v Afriki, v Gambiji, z domačini v majhni vasici blizu meje s Senegalom. Ljubeznivi, topli in prisrčni so bili kot majhni otroci. In hudo revni. Družine so zmogle izšolati samo enega otroka, najstarejšega. Ostali so se naučili le brati in pisati. Bili so občutljivi do belske nadvlade in rasizma. »Mary, ti nisi rasistka«, je rekel eden od njih, ko smo se po večerji pomenkovali na terasi, »drugi belci v letovišču pa so.« Vsi so mu pritrdili z globoko kimajočimi temnimi skuštranimi glavami. To vsekakor ne drži, povsem prijazni in spoštljivi so, se je meni zdelo, vendar jih nisem mogla prepričati. Kaj občutijo, kar jaz ne? Kaj doživljajo kot rasistično? Kaj ne vidim? Ko sem naslednji dan pozorno opazovala interakcijo med njimi in gosti, sem zaznala subtilno vzvišenost in pokroviteljsko držo gostov. Moji temnopolti prijatelji jim niso bili človeško enakovredni in ta drža jih je bolela. Doživljali so jo kot rasistično. In če dodamo še to, da imajo belci v rokah večino turističnih nastanitev, iz katerih ob podplačani domači delovni sili in z visokimi evropskimi cenami molzejo obilne zaslužke, povsem razumem njihovo občutljivost. Izkušnja se me je globoko dotaknila. Kajti za to na potovanjih gre, za izkušnje in spoznanja. Morje in peščene plaže so povsod po svetu bolj ali manj enaki. In tudi palme na njih.
Na spletu in na kanalih, kot je YouTube, si lahko ogledamo posnetke iz kateregakoli dela sveta. Ni težava ne videti in ne vedeti. Informacije so le za klik oddaljene od nas. Informacija pa ni izkušnja. In brez izkušnje ni razumevanja, védenja. Tudi umetna inteligenca ima vsestransko uporabna orodja za navigacijo pa naših življenjskih opravilih (npr. Chat GPT), ne more pa nuditi (in nadomestiti) izkušnje in spoznanja. O dobrobitih potovanj sem se ob pisanju tega besedila pomenila tudi z njo, z umetno inteligenco. Pravi, da potovanja kulturno obogatijo, so vir izobraževanja in učenja, spodbujajo osebno rast, krepijo socialne veščine in mreženje, kdaj služijo kot pobeg iz vsakodnevne rutine in nudijo sprostitev, omogočajo razmislek o tem, kaj je resnično pomembno, so navdih za ustvarjalnost, pomembno prispevajo k lokalnim ekonomijam, poglabljajo našo povezanost z ljudmi in naravo, od njih pa so tudi zdravstvene koristi. Umetna inteligenca je pametna, saj razpolaga z vsemi znanji iz spleta. Priznam, naštela je kup pomembnih aspektov. Ne zmore pa (in tudi nikoli ne bo), niti ona niti vsi dokumentarni posnetki tega sveta, nadomestiti naše osebne izkušnje, kajti ta se ne zgodi s kopičenjem informacij v razumu, temveč v kompleksnejši notranji celostnosti.
Tega mi seveda ni povedala umetna inteligenca, da se na poteh znajdemo v nepredvidljivih in močno drugačnih situacijah od tistih, ki jih poznamo doma. Pogosto moramo reagirati takoj, bliskovito, predvsem ko gre za našo varnost. Ni časa za razmislek. Ni časa za analizo. Razum je zato povsem neuporaben. Opreti se moramo na druge notranje vire, ki jih v vsakodnevnem življenju redkeje uporabljamo, recimo na instinkt. Intuicijo. Občutenje drugih. Na širši zaznavni svet. Na potovanjih je malo razuma in veliko instinkta, ki seže onkraj racionalnega. Zato so potovanja kot iniciacije, ko se iz komornega kvarteta prelevimo v simfonični orkester s tubami, trobentami in timpani vred. Obogatijo mnogo bolj, kot le v spoznavanju druge dežele. Razprejo nas v celovitejšega sebe.
