Mnogo več bi morali storiti zase, kajti kdo bo, če ne mi? Na koga bomo preložili odgovornost za nas same? Ob vseh študijah, ki nastajajo v EU in WHO pa se sprašujem, če ne bi bilo bolj smotrno sredstva vložiti v programe praktičnih oblik pomoči, v vodnike »Osamljenost za telebane«, če se lahko pošalim.
Časnik Dnevnik, priloga Objektiv, rubrika Razmegljeno, objava 22. 6. 2024
O (poletni) osamljenosti
Srednjeletniki in seniorji smo že davno zapustili leta, ko smo se spogledovali po klubih in v kavarnah. Kje naj srečujemo nove ljudi zunaj naših ustaljenih krogov? Po spletu? V virtualni resničnosti? Številni dokumentarni filmi popisujejo pretresljive zgodbe starejših osamljenih žensk (moje starosti, sic!), ki so se na počitnicah, najpogosteje v Afriki, Dominikanski republiki ali na Jamajki, spetljale s postavnimi mladimi žrebci, ki bi jim lahko bile mame, se do ušes zaljubile, jim za različne »nujne potrebe« poklonile na desetine in stotine tisočev evrov, jih poročile in pripeljale domov v Evropo, oblekle, obule, nahranile. V trenutku pa, ko so dobili dovoljenje za bivanje, so izginili v temno noč. In mnogo je spletnih zmenkarij (tudi te so obilno dokumentirane), ko – ponovno starejše osamljene ženske ter sem in tja tudi moški – pošiljajo na stotine tisočev evrov svojim spletnim ljubeznim, osebam, ki niti obstajajo ne, saj se za ukradenimi fotografijami in lažnimi profili skrivajo spletni prevaranti. Veliko jih je mastno obogatelo. Vse to vemo. Osamljenost je dobičkonosen biznis.
Poguglala sem po nasvetih, katere so najboljše spletne strani za zmenkarije. Ne bom jih navajala in ne bom jim delala reklame. Nekatere so brezplačne, a zahtevajo plačilo za nadgradnjo storitev. Zastonj je bolj ali manj le to, da se prijavite, izpolnite vprašalnik in naložite fotografije. Nato odbira algoritem. Zasuje vas z romantičnimi sporočili manekensko privlačnih oseb zavidljivega statusa. Preveč idealnih, da bi bili resnični. Večina je v lovu na denar, selitev v Evropo, morda seks. Obljubljajo gradove v oblakih. Pišejo iz vsega sveta, iz Kitajske, Venezuele, Avstralije. Kaj vam koristijo zmenki na drugi strani planeta? Če uporabite druge strani, plačljive, te nudijo bolj ciljan izbor v domnevno širokem naboru strank za nekaj deset evrov na mesec. Če imajo v bazi več milijonov klientov, ki vsi plačujejo mesečno naročnino, vsak mesec obrnejo okoli 100 milijonov evrov! S skorajda nikakršnimi stroški! Dober posel z osamljenimi v čustvenih stiskah. In osamljenost ni omejena z leti. Prizadene mlade, srednje, stare. Vse željne ljubezni, sprejetosti in druženja, toplega dotika, povezanosti.
Osamljenost je nezdrava, saj oslabi imunski sistem, pospeši kognitivno upadanje, pripelje v depresijo in tesnobo. Najhuje udari v veselem decembru in med poletjem. Osamljeni takrat bolj kot kadarkoli v letu občutijo, da nimajo s kom deliti radosti življenja. Družbene povezave so namreč temeljne za dobro počutje posameznika, vendar z ljudmi, s katerimi se čutimo zares povezani! Če odnosi nimajo globlje čustvene pristnosti in so prazni, smo lahko osamljeni tudi v množici ljudi, celo ob naših bližnjih ali celo najbližjih. In tudi ob številnih »prijateljih« na družbenih omrežjih. Četudi tehnologija omogoča lažjo povezavo z ljudmi, siromaši naša življenja z živimi, osebnimi stiki. Z ljudmi ne dihamo več istega zraka, temveč si delimo ekran; še to ima vsak svojega. Socialna omrežja, ki naj bi krepila stike, celo povečujejo osamljenost. Zasujejo nas z uspehi drugih, njihovimi dosežki, užitki, lepoto, pomembnostjo. Naša realnost ne dohaja teh idealiziranih podob. Nismo del te uspešne klike. Izločeni smo iz nje. Sami.
Lani je Svetovna zdravstvena organizacija razglasila osamljenost za globalno javnozdravstveno skrb in ustanovila mednarodno komisijo za reševanje te težave. Po njihovih ocenah je osamljenost enako slaba za zdravje kot je kajenje 15 cigaret na dan in celo bolj od debelosti ter telesne nedejavnosti. Pri starejših odraslih je povezana s 50-odstotnim povečanim tveganjem za razvoj demence in 30-odstotnim večjim tveganjem za koronarno arterijsko bolezen ali možgansko kap. Tako kot starejše lahko prizadene tudi mlajše. Glede na številke, ki so verjetno podcenjene, je osamljenih med 5 in 15 odstotkov mladostnikov. Lani je tudi Evropska unija začela z novim pilotnim projektom o osamljenosti, s katerim naj bi spremljala in reševala vse večje pomanjkanje »smiselnih družbenih interakcij«. Kot je pokazalo poročilo, je eden od desetih prebivalcev Evropske unije večino časa osamljen. Vendar po drugi strani, imate morda prijatelje in znance, ki jih izključno le vi pokličete? Sicer se vas razveselijo in so odzivni, vendar vas sami nikoli ne poiščejo. Mnogi med njimi so osamljeni. Mnogo več bi morali storiti zase, kajti kdo bo, če ne mi? Na koga bomo preložili odgovornost za nas same? Ob vseh študijah, ki nastajajo v EU in WHO pa se sprašujem, če ne bi bilo bolj smotrno sredstva vložiti v programe praktičnih oblik pomoči, v vodnike »Osamljenost za telebane«, če se lahko pošalim.
Spomnila sem se svojih prvih novinarskih dni, ko smo v redakcijo dobili računalnike, ki jih nihče ni znal uporabljati, saj jih v Sloveniji še skorajda ni bilo. Nadbuden računalnikar nam je začel teoretsko predavati o hardveru in softveru. Vsi smo bili tiho in poslušali. Nismo razumeli prav ničesar, a nihče si ni upal tega pokazati. Čez čas je mučno uvajanje prekinil legendarni novinar Ivo Štandeker, dvignil roko in vprašal: »Kje se to zadevo prižge?« Smeh nas je sprostil, kajti začeti je treba pri praktičnih osnovah. Zaradi študij in analiz ne bodo ljudje nič manj osamljeni. Dajte jim orodja, da se izvijejo iz škripcev. Pokažite jim, kje se prižge gumb, s katerim bodo svoja življenja znova zagnali.
