Zakaj čutimo bolečino kot pri zlomu, če zloma ni? Kaj se takrat dogaja v možganih? Kako se spopasti z bolečinskim sindromom? Zakaj se telo sesede v izčrpanost in si ne odpočije več? Čemu srčna aritmija, če je srčna mišica zdrava? Je življenja za tem, ko se zaradi stresa, pretresa ali travme zrušijo kemični procesi v možganih, konec, ker je škoda nepopravljiva? Se je mogoče prenoviti? Je mogoče ponovno zaživeti? Kako se iz porušenega zdravja prebiti nazaj v življenje?
Iskanje odgovorov me je pripeljalo do stresa, ki si ga povzročamo sami, kot tudi do tistega, ki nam ga družba. Posledice občutijo možgani, v katerih stres pustoši kot cunami in poškoduje tako osnovne celice kot tudi vezje med njimi. Možnosti obnove ponuja sodobna nevrogeneza in nevroplastičnost ter nutricistični prijemi kot je serotoninska dieta (za hujšanje in zoper depresijo).
Zgodba pa postane še malce bolj zapletena, saj novejše znanstvene raziskave potrjujejo tesno povezanost možganov in črevesja. Bi nas moralo to skrbeti? Pa še kako! V črevesju nastaja glavnina serotonina (hormona sreče) in našega imunskega sistema. Če slednjega stres oslabi, odpre vrata boleznim.
Ne nameravam vas strašiti. Iz stresnega vlaka lahko izstopimo na mnogoterih postajah. V zadnjem delu knjige sem zato zbrala številne regeneracijske tehnike za telo, psiho in duha.
Maja Megla je diplomirana literarna komparativistka. Bila je novinarka in urednica pri reviji Mladina in nato skoraj dvajset let pri časniku Delo. Področje njenega pisanja je bila pretežno kultura in sodobna umetnost.
»A to so pravzaprav najmanj pomembne koordinate osebne izkaznice. Kdo sem jaz in kaj je moja identiteta? Sem nekaj, kar predstavljam svetu, da sem. Sem nekaj, kar drugi mislijo, da sem. In sem nekaj, kar resnično sem. Svoje pristno jedro sem dvajset let odkrivala v vsakodnevni meditaciji. Ta del mojega življenja je mnogo pomembnejši od vsega, kar sem spisala kot novinarka. Je izkušanje tistega dela sebe, ki se zaveda, da obstaja, ter tiste esence sebe, ki se zaveda, da se zaveda. Tja vodi in od tam izhaja smisel bivanja v trenutni človeški obliki z imenom, ki so mi ga nadeli, in s poklicem, ki sem ga opravljala. In mnogo bolj kot katerakoli šola so me izučila dolga samotna potovanja v oddaljene dežele Azije, Afrike, Srednje in Južne Amerike, med druge kulture, kjer ni nič pomenilo, da sem novinarka Dela, in kjer ni nič veljalo vse moje znanje o sodobni umetnosti, ker zanjo še slišali niso. Tam sem bila zgolj to, kar sem: človek.«