Diplomirala sem iz primerjalne književnosti in literarne teorije. Ob rednem študiju sem kot neobvezno, dodatno študijsko smer vpisala starogrški jezik s književnostjo.  Za diplomsko delo Borghes in postmodernizem sem prejela študentsko Prešernovo nagrado. Dokončala sem tudi nižjo glasbeno šolo iz klavirja.

Več kot 25 let sem bila novinarka in urednica  na časniku Delo in v tednikih Mladina ter Mag. Objavljala sem tudi v kulturnih revijah Literatura, Emzin, Naši razgledi ter v mesečnikih Ambient in Defacto. Pisala sem predvsem o kulturi in sodobni vizualni umetnosti  ter tudi o znanosti, ekologiji in človekovih pravicah. Velik del novinarske pozornosti sem namenila delu umetniške skupine Neue Slowenische Kunst (Laibach, Irwin, Gledališče Sester Scipion Nasice / Rdeči Pilot / Kozmokinetični kabinet Noordung / Delak). Njihove člane in sodelavce sem spremljala od začetkov delovanja v osemdesetih letih dalje.

V lastni založbi Reset.Restart sem izdala štiri knjige. Prvencu Stres, kuga sodobnega časa (2018), ki je postal knjižna uspešnica, je sledila psihološko obarvana knjiga o človekovih temeljnih bivanjskih pravicah Smem biti to, kar sem (2021). V istem letu je izšla še knjiga intervjujev z mednarodno priznanimi tujimi umetniki Pogovori o vizualni umetnosti (2021) ter dve leti kasneje Pogovori o umetnosti in družbi z domačimi filozofi, umetniki, sociologi in znanstveniki (2023).

Sem kolumnistka v Dnevnikovem sobotnem Objektivu. Pišem. Potujem.

Potovala sem (večinoma sama) po Južni in Srednji Ameriki, Afriki in Aziji, preživela oborožen rop v perujski džungli, izsiljevanje dveh indijskih taksistov sredi noči na samotnem odseku avtoceste ter zastrupitev v Gambiji, kjer so me reševali z infuzijo za konje. Znajdem se. Indijo sem prekrižarila podolgem in počez od doline Spiti v središču Himalaje na severu do najbolj južne točke Kanykumarija, kjer se stikajo trije oceani, ter od Bhubaneswara na vzhodu, preko Bodhgaye, Varanasija, Agre, Delhija, Jaipurja, Jodhpurja do Jaisalmerja in puščave Tar ob pakistanski meji. Od svojega prvega obiska leta 2000 sem se v Bharath (sanskrtsko ime za Indijo) vrnila vsaj petnajstkrat in v njej preživela gotovo več kot leto in pol. Indija mi je kot drugi dom.

In kdo sem, ko snamem svojo javno podobo?

Oseba, ki je že več kot trideset let na poti vegetarijanstva, joge in meditacije, iskalka modrosti, ljubiteljica umetnosti, narave, živali in človeka. Popotnica. Zavezanka resnici in svobodi v razvijanju vseh svojih potencialov in v prebujanju v najboljšo sebe.

**********

 »A to so pravzaprav le koordinate osebne izkaznice. Kdo sem jaz in kaj je moja identiteta? Sem nekaj, kar predstavljam svetu, da sem. Sem nekaj, kar drugi mislijo, da sem. In sem nekaj, kar resnično sem. Svoje pristno jedro sem dvajset let odkrivala v vsakodnevni meditaciji. Ta del mojega življenja je mnogo pomembnejši od vsega, kar sem spisala kot novinarka. Je izkušanje tistega dela sebe, ki se zaveda, da obstaja, ter tiste esence sebe, ki se zaveda, da se zaveda. Tja vodi in od tam izhaja smisel bivanja v trenutni človeški obliki z imenom, ki so mi ga nadeli, in s poklicem, ki sem ga opravljala. In mnogo bolj kot katerakoli šola so me izučila dolga samotna potovanja v oddaljene dežele Azije, Afrike, Srednje in Južne Amerike, med druge kulture, kjer ni nič pomenilo, da sem novinarka Dela, in kjer ni nič veljalo vse moje znanje o sodobni umetnosti, ker zanjo še slišali niso. Tam sem bila zgolj to, kar sem: človek.«