Dnevnik, kolumna, julij: Muhe žret

Muhe žret

V sili še hudič muhe žre, pravi pregovor. Kaj jih potemtakem ne bi človek! Ko smo v stiski, sprejmemo odločitve, ki jih drugače morda ne bi. Če živimo v bolečinah, smo pripravljeni storiti karkoli: se zateči k vraču, izganjati demone, stati na glavi. Postanemo mehko zaupljivi, ko se nam ponudi upanje, da z neko napravo ali eksotično terapijo morebiti razrešimo zavozlano zdravje. Pripravljeni smo širokogrudno plačati in voljni smo kupovati. Ducat znancev je po smrti svojih staršev v omarah našlo zdravstvene pripomočke, masažne in magnetne blazine, razstrupljevalne kadi in za ogromno vrečo krem ter prehranskih dodatkov, vrednih več tisoč evrov. Starostniki so lahek plen trgovcev z zdravjem.

Tudi sama sem nanje naletela. Po zlomu gležnja se je razvil bolečinski (sudeckov) sindrom, kar je znana popoškodbena bolezen. Pesti veliko ljudi. Četudi se kost uspešno zaceli, tkiva na poškodovanem predelu zatekajo, gibanje je omejeno, bolečina se (brez razloga) seli, koža spreminja barvo. Težava traja leto, dve, lahko tudi tri. Medicina ne zna pojasniti vzroka in nima učinkovitega protokola zdravljenja. Pacienti zato v stiski posegajo po sivih conah alternative, kjer nanje prežijo brezsramni zaslužkarji. Najboljši potrošniki so bolni ali poškodovani. Pristala sem v tej barviti masi ljudi v težavah in zagrizeno iskala rešitve. Po priporočilu zdravnika (verjamem, da je hotel le dobro) sem najela magnetno blazino, ki stane na trgu 4000 evrov. Najemodajalec  mi je zagotavljal, da si je prav z njo za vedno ozdravil nekaj let trajajoče bolečine. Za vedno, je ponavljal! Najela sem to čudo, ki ni bilo poceni (na teden v vrednosti dveh fizioterapij). Navodila za uporabo niso bila priložena (dobila sem le nekaj ustnih). Mesec dni sem na blazini vestno ležala vsako jutro in zvečer. V tem času pa se je stanje močno poslabšalo. In čedalje bolj je zatekalo in bolelo.

»Zagotovo se bo uredilo, samo vztrajno naprej,« je spodbujal najemodajalec. Nisva se srečala in tudi gležnja ni videl. Ni zdravnik in ni fizioterapevt, od kod mu ta gotovost? Po dveh tednih me je poklical in povedal, da so imeli med vikendom izobraževalno delavnico, na kateri so bili tudi zdravniki. Enemu je povedal za moj primer. Ta je ocenil (na podlagi česa?), da bodo moje težave ostale in bom morala vsake toliko redno izvajati terapije z blazino. Saj razumete, kam pes taco moli? Začeli smo s tem, da je mogoče prav s to blazino za vedno pozdravili dolgotrajno bolečino, zato sem jo tudi najela in izdatno plačala, ter nenadoma prispeli do tega, da bodo bolečine ostale in mi brez blazine ne bo več živeti. »Kdo je ta zdravnik«, ga vprašam. »Kirurgi in travmatologi iz Avstrije in Nemčije«, prejmem odgovor. Skušal je narediti vtis, da gre za kredibilne strokovnjake. »In kaj ste mu rekli«, poizvedujem dalje. Malce se je zmedel in odgovoril: »Ja to, da imate težave z gležnjem«. Težave? Je to jasen opis? »Blazine ne bom kupila«, sem mu rekla. Četudi me je štirinajst dni redno klical, se po tem pogovoru ni več oglasil. Ni ga več zanimalo, kako sem. Prenehala sem biti potencialni kupec.

Svojo stisko in frustracijo sem zlila na družbena omrežja in prosila tiste, ki so šli skozi podobno kalvarijo, za nasvete, kaj jim je pomagalo. Prejela sem nekaj odličnih napotkov, kup koristnih informacij in nekaj ponudb, med njimi dveh bioenergetikov. Enega sem poguglala, ker me zanimajo tisti, ki se radi igrajo bogove. Gospod se je pojavil  v več medijih kot goljuf. Od svoje bolne stranke, invalidke, si je sposodil sedem tisočakov, ki jih ni vrnil in se je zaradi očitane goljufije znašel na krškem sodišču. Tam se je izkazalo, da gospa ni bila edina žrtev. Očitno s svojimi zlorabami nadaljuje. Na družbenih omrežjih preži za novim plenom.

Vse koristne informacije, ki sem jih prejela, sem temeljito proučila, spremenila rehabilitacijsko strategijo in po tednu dni žela prve plahe dobrodejne spremembe. Zaustavilo se je drugje. Pri ajurvedskih zdravilih. Morda veste, da je indijska ajurveda, eden najstarejših celostnih sistemov zdravljenja, odlična pri kroničnih obolenjih. Po treh dneh brkljanja po spletu pa se je izkazalo, da od indijske zdravnice predpisanih ajurvedskih zdravil ni mogoče naročiti v Evropi in tudi ne prejeti iz Indije po pošti, ker to preprečuje evropska in slovenska zakonodaja. Lahko jih sicer prinese v osebni prtljagi nekdo, ki od tam pripotuje, vendar zgolj za tri mesece terapij, kar je za kronična obolenja absurdno premalo časa. Farmacija je milijardni biznis, ki taista ajurvedska zdravila v prahu zapakira v kapsule in jih prodaja po noro zasoljenih cenah. Ščiti svoj tržni peskovnik, četudi prodaja strupe, ki lahko ljudem uničijo zdravje ali pa jih zasvojijo. Ne samo, da oboleli nimamo možnosti izbire, kar je nedopustno, temveč nam je izbira zdravila, ki bi ga sami plačali, nezaslišano preprečena. Še pred korono jih je bilo mogoče naročiti iz Belgije, dandanes pa je mnogo lažje priti do orožja, pomirjeval na črnem trgu ali heroina.

Kdor je bolan ali poškodovan, je ranljiv. Želja po ozdravitvi in upanje po rešitvi zameglita presojo. Postanemo lahek plen v rokah prodajalcev zdravja. Zdravje je neusmiljen poligonov za zaslužkarske plenilce, ki v žretje ponujajo muhe. Žal lahko zapravimo precej denarja preden izkusimo, da so neužitne. Do tistega, kar nam lahko resnično pomaga, pa ne moremo, ker ne smemo. Zakaj le?