In za to gre. Za nove izkušnje, spoznanja in rešitve. V časih destrukcije in razvrednotenj je ustvarjalnost toliko bolj pomembna. Ko družba nima več rešitev in odgovorov, jih mora posameznik (ali skupnost) ustvariti na novo. In četudi kreativnost ne odreši sveta, pomaga posamezniku, da ne postane to, kar ga tlači. Krutosti sicer ne odpravlja, deluje pa kot protistrup proti njenim psihičnim učinkom. V časih brutalnega nasilja je pomembno ohranjati človečnost, katere esenca je ravno ustvarjalnost. V njen notranji prostor krvoločni svet nima vstopa. In ima moč spreminjati svet. Ne pozabimo: ustvarjalnost je tudi izbira med tem, ali svoje življenje zavestno (so)ustvarjamo ali pa se nemočno prepuščamo usodi, ki jo za nas pletejo drugi.
- Časnik Dnevnik, priloga Objektiv, rubrika Razmegljeno, objava 30. 1. 2026
- Povezava na Dnevnik: tukaj
Protistrup družbeni potrtosti
Svet je postal tako umazan, nevaren in nepredvidljiv, da se nemočno utapljamo v njegovi brozgi, naj še tako močno mahamo z rokami v želji in naporu, da bi se obdržali na površju. Kot bi se kontaminiralo prav vse v našem zahodnem svetu in postajalo vse bolj zlovešče, nesmiselno in razpadajoče, celo naša skupna prihodnost. Malodušje je tako zgoščeno in zbito, da ga je v zraku malodane mogoče vonjati. Človečnost usiha, elementarna poštenost in skrb za dobrobit skupnosti tudi. So sploh kdaj bile ali so danes krutosti in zlorabe le bolj vidne ter razgaljene? Ni v naše dobro, da nas posrka histerija časa. Preživetveno je gledati in videti onkraj. A kako? S čim?
Humor je zagotovo učinkovit protistrup, saj razelektri še tako mračne napetosti iz globočin temé, vendar nima moči preboja in preporoda. Ta moč je drugje, v tistem, ki je pripeljalo do prvih orodij in s poslikavami okrasilo jamska bivališča, ki je vrtelo kolesja odkritij in z njimi spreminjalo družbe, tkalo nove civilizacije, tesalo celovitejšega človeka in oblikovalo boljše družbe. Ustvarjalnost! »Ko sem potrt, pišem knjige,«je ob nedavnem obisku v Ljubljani dejal mednarodno cenjeni ekonomist Janis Varufakis.
Ustvarjalnost! Ne iščite je le v novih knjigah in skladbah, slikah in kipih, filmih in dramah. To ni dejavnost, do katere imajo dostop le nadarjeni. Ustvarjalnost ni talent. Ni nekaj, kar imate ali nimate. Je način delovanja. In ni povezana z inteligenco, kot je že pred pol stoletja v svojih pionirskih raziskavah ustvarjalnosti spoznaval Donald W. MacKinnon, ameriški psiholog in takratni profesor na Kalifornijski univerzi v Berkeleyju. Proučeval je znanstvenike, arhitekte in pisatelje ter ugotovil, da niso bili tisti, ki so se zdeli najbolj ustvarjalni, nič bolj inteligentni od svojih manj ustvarjalnih kolegov. V čem so bili potem drugačni? V tem, da so bolj kreativni razvili zmožnost, da se zlahka prestavijo v posebno razpoloženje, ki je omogočilo, da se izrazi njihova naravna ustvarjalnost. To ni »deadline«, rok, ki nas prisili, da dokončamo sprejeto obveznost. Ne gre za prisilo, niti notranjo in niti zunanjo. MacKinnan je to posebno zmožnost opisal kot sposobnost igre. Gre za stanje sproščene neobremenjenosti, kot ga poznajo otroci. Za igro zaradi igre same, brez cilja ali namena. Za lahkotno raziskovanje podob, besed, konceptov, idej. (Pustimo za sedaj ob strani druge dejavnike, kot so samodisciplina in vztrajanje, vsaj pri dolgotrajnemu, večmesečnem sedenju pri pisanju knjig.)
Iz ustvarjalnosti nastane marsikaj. Nekatere koristi so očitne, kot so izumi pri zdravljenju nekoč neozdravljivih bolezni, umetniška dela, ki sprožijo nove sloge ali gibanja, ter seveda odkritja, ki nam pomagajo razumeti svet. Drugi ustvarjalni dosežki, kot so televizijske oddaje ali nove naprave, imajo morda manj globok vpliv, a še vedno bogatijo naša življenja. Ustvarjalnost pa ni le sposobnost narediti nekaj novega, temveč je človekova temeljna bivanjska drža, ki mu omogoča presegati staro, starega sebe, staro družbo, stare koncepte, preživete ideje. Zaradi ustvarjalnosti smo zmožni zavestno povezovati izkušnje, zaznave, spomin, domišljijo, instinkt in intuicijo v nove oblike, ki presegajo golo ponavljanje starih. Ustvarjalnost ne izumlja iz nič (creatio ex nihilo), temveč preureja svet – notranjega in zunanjega – v drugačen red. V tem smislu je bližje alkemiji kot tehnologiji. Ne prenese nadzora, ker njena narava terja spontanost, odprtost in prepuščanje. Potrebuje kognitivno svobodo, iz katere izsanja nove svetove, oblike, podobe, ideje. Četudi se jo pogosto obravnava kot dodatek k življenju (in žal umetnost kot njeno najžlahtnejšo obliko prepogosto kot strošek), je pravzaprav eksistencialna potreba. V psihologiji velja, da je ustvarjalnost eden redkih načinov, kako nezavedno dobi glas, ne da bi se izrazilo simptomatsko s tesnobo, depresijo ali telesnimi znaki.
Ustvarjalnost nima cilja, temveč se osmisli v procesu. Spomnim se intervjuja s Tonyijem Craggom (1949), enim največjih živečih britanskih kiparjev, s katerim sva govorila o ustvarjalnosti. Govoril mi je, kako se včasih lahko cel dan ukvarja s kipom, spreminja material, seka po njem in ga reže, se vrne zvečer domov zadovoljen, da je naredil dobro delo, naslednje jutro pa v ateljeju ugotovi, da je kip grozen in zanič. Potem na tleh zagleda kos, ki ga je prejšnji dan odrezal od celotne mase, in ga prešine, vau, odličen začetek novega dela. A zakaj se to zgodi? Ker o tem kosu prejšnji dan sploh ni razmišljal. Mnenja je, da nas material, naj bo to beseda, podoba, zvok , ideja, sam vodi v novo izkušnjo.
In za to gre. Za nove izkušnje, spoznanja in rešitve. V časih destrukcije in razvrednotenj je ustvarjalnost toliko bolj pomembna. Ko družba nima več rešitev in odgovorov, jih mora posameznik (ali skupnost) ustvariti na novo. In četudi kreativnost ne odreši sveta, pomaga posamezniku, da ne postane to, kar ga tlači. Krutosti sicer ne odpravlja, deluje pa kot protistrup proti njenim psihičnim učinkom. V časih brutalnega nasilja je pomembno ohranjati človečnost, katere esenca je ravno ustvarjalnost. V njen notranji prostor krvoločni svet nima vstopa. In ima moč spreminjati svet. Ne pozabimo: ustvarjalnost je tudi izbira med tem, ali svoje življenje zavestno (so)ustvarjamo ali pa se nemočno prepuščamo usodi, ki jo za nas pletejo drugi.