Dnevnik, kolumna, marec: Čas barbarstva

Čas barbarstva

Ko sem v nedeljo oddala svoj glas na omnia volišču v Izoli, sem na berglah odracala do centra mesta in se namenila odpočiti v slaščičarni. Za mizami so sedeli mladci, stari kakšnih dvajset let. Prav vsi so bili oblečeni v podobna črna oblačila, kot bi bili člani lokalne bande. Agresivni toni njihovih besed so grobo mlatili zrak. Zaradi nelagodja sem se obrnila proti izhodu in namenila oditi. Ko pa sem zaslišala, o čem govorijo, sem naročila kavo, sedla k sosednji mizi in napela ušesa. Fantje so modrovali o družbi in politiki. Naša mladina! Kot se je pokazalo na zadnjih volitvah, močno zasukana v desno.

»Kva ti čefurji, vn jih je treba fuknt, prepovedat, da hodijo sem,« je udrihal prvi. Kdo so ti čefurji, ni bilo mogoče razbrati. So to delavci iz Indije, Bangladeša in Nepala, ki za bedne pare garajo na gradbiščih, spijo v ubornih nastanitvah, z njimi slabo ravnajo in jih do zadnje kaplje izkoristijo. Domači delavci so predragi, kar zmanjša profit, zato jih uvažajo za številna opravila. Drugi doda: »Vsi bi se morali naučiti slovenščine v dveh letih.« Tretji ga popravi: »Kva dve, v enem letu!« Njihov gnev je brizgal po prostoru. Fantje niso slišali samih sebe in svojih ubornih veščin znanja materinščine. Tudi malo jim je bilo mar, da je zaradi dvojine, šestih sklonov in številnih nepravilnostih za tujce slovenščina zelo zahteven jezik. V enem letu se je mogoče naučiti nekaj pogovornih fraz in osnov, vendar ne jezika. V njihovih izbruhih ni bilo trezne racionalnosti, zrele refleksije ali kritičnega mišljenja, ki zmore videti celoviteje. Na svet so se odzivali iz ozkega spektra čustev, predvsem iz jeze in nezadovoljstva. Usmerili so ju v namišljenega sovražnika, v čefurje. Takšne mlade razboriteže je zlahka nahujskati, da sovražijo. Z malo podlosti se jih zgnete v popadljive vojščake, poslušne vodji, ki jim obljublja nebesa ali red.

Debata se nadaljuje. »Koga boš volil,« vpraša prvi. »Ma, unga Zorana,« odgovori drugi in doda: »On bo zrihtal stvari.« Stranka tega »rihtarja« je imela na volitvah resda kot eno od osrednjih programskih točk boj proti kriminalu in korupciji, vendar sočasno v svojih vrstah čudne tipe. Njen predsednik je bil dvakrat pravnomočno obsojen; prvič zaradi ogrožanja varnosti in drugič zaradi poskusa ogoljufanja zavarovalnice. Drugi, na volitvah neizvoljen kandidat, je bil v preteklosti spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja uradne listine. Tretji, izvoljen poslanec, je podjetnik v gradbeništvu in gostinstvu ter ima blokirane račune. Bodo ti »rihtali« družbo? Takšno razumevanje politike je izrazito popreproščeno, četudi je gnev fantov zoper razbohoteno korupcijo upravičen. Svet politike je mnogo bolj zapleten, v njihovem plosko videnem svetu pa je volumen kompleksnosti sploščen na preprostost površine. Izbirajo iz jeze in verjamejo puhlicam.

Tem, ki ne zmorejo videti globlje in kompleksnejše, temveč gledajo skozi očala jeze in nezadovoljstva, se zlahka razplamti čustva in jih mobilizira zoper politične nasprotnike. Lahko se najame izraelsko paraobveščevalno službo Black Cube, da opravi umazano delo, ali pa se zaščiti tiste, ki se pridružijo gonji, naj bodo še tako primitivni in kriminalni, kot je recimo spletni vplivnež Aleksandar Repić (ki so mu že zaprli Instagram profil in mu trajno prepovedali njegovo uporabo). Ta mladi kriminalec je zaradi več kaznivih dejanj skoraj dve leti preživel v zaporu na Dobu, kot mladoletnik pa je sodeloval pri požigu, v katerem je umrl 56-letni moški iz Ljubljane. Služi tudi s pornografijo. Je oseba, ki je bila v času pred volitvami po lastnih navedbah povezana s spletnimi napadi na profile Gibanja Svoboda in Roberta Goloba, podporniki SDS in njihovi mediji (Nova24TV, Planet TV) pa so mu stopili v bran. Na dan volitev se je znašel v prostoru za novinarje. Vstopil je z akreditacijo, ki naj bi mu jo priskrbel registriran medij, četudi tam to zanikajo. Novinarskega dela ni opravljal, je pa na skrivaj slikal vidne člane stranke Levica, posnetke neokusno obdelal in jih objavil. Z diskreditacijami nekaznovano nadaljuje.

Mladi danes odraščajo v svetu, v katerem so primitivni, šovinistični in rasistični spletni vplivneži (tipa Repić, brata Tate) bolj vidni in cenjeni od recimo članov Slovenske akademije znanosti in umetnosti, spakovanja na posnetkih pa prinesejo več priznanja in zaslužka kot znanje, ustvarjanje ter trdo delo. Dezorientiranost mladih je razumljiva. Ko postanejo prevladujoče vrednote moč, slava in denar, je zasuk v desno logičen. In ko sebičnost prevlada nad empatijo in solidarnostjo, se socialni levi programi razblinijo. Šteje le še moč sovraštva do drugače mislečih, ki jo mračni populisti hranijo s ščuvanjem jeznih, nezadovoljnih in neizobraženih. Od tod obešeni kadavri in te dni razbite pisarne političnih nasprotnikov.

Drvimo v družbo razvrednotenja in primitivizma, v kateri so nasilje, podtikanja in hujskanja postali del vsakdana. Pooseblja jo izraelski premier Benjamin Netanjahu z besedami, izrečenimi na televizijskem srečanju s tujim tiskom: »Zgodovina dokazuje, da Jezus Kristus nima prednosti pred Džingiskanom, ker če si dovolj močan, dovolj neusmiljen in dovolj vpliven, bo zlo premagalo dobro.«

Ko zlo in nasilje postaneta najvišji vrednoti, vstopimo v čas barbarstva. Ta ne prinese kulture, znanosti in plemenitosti, temveč uničene družbe.