Človek, ki je desetletja gradil svojo identiteto na sovražnosti do drugega, ima težave z mirom. Če sovražnika ni, kdo je potem on?
- Časnik Dnevnik, priloga Objektiv, rubrika Razmegljeno, objava 11. 9. 2026
- Povezava na Dnevnik: tukaj
Sovražim, torej sem!
Nič dobrega ne more nastati v družbi, v kateri se podžiga sovraštvo do različnih družbenih skupin in hujska proti njim. To so počeli nacisti. Sovražili. Hujskali. Demonizirali. Ubijali grozovito, kot še nihče dotlej. Danes to počnejo drugi.
Na Mednarodnem kazenskem sodišču v Haagu obsojenega vojnega zločinca Ratka Mladića, ki mu je bila dokazana krivda za genocid nad več kot 8000 Bošnjaki v Srebrenici julija 1995, za vojne zločine in zločine proti človeštvu (obleganje in teroriziranje Sarajeva), so minule dni v Srbiji slavili kot narodnega junaka in ga pokopali z vojaškimi častmi. Katero mračno zlo v človeku si lasti pravico do ubijanja in etničnega čiščenja? Tudi Netanjahu, ki je obtožen vojnih zločinov in zločinov proti človeštvu zaradi vojaškega delovanja v Gazi po 8. oktobru 2023, nalog za njegovo aretacijo pa je novembra 2024 izdal predsednik senata Mednarodnega kazenskega sodišča (ICC) v Haagu, nemoteno nadaljuje s svojo genocidno sionistično politiko etničnega čiščenja, kar gledamo na poročilih vsak dan. Kljub temu del slovenske politike brez moralnih zadržkov sklepa zavezništva s temi zločinskimi, krvavimi rokami.
Vse to smo že videli v nacizmu. Pajdašenja z zločinci, izdajo domovine, etnična čiščenja, genocid. Izkusili smo, kam pripeljejo sovražnosti in hujskanja ter mobilizacija sovraštva, s katero se avtokrati povzpnejo na oblast. Človeški možgani so naravnani tako, da močneje reagirajo na grožnje in negativne dražljaje. Strah in sovraštvo aktivirata preživetvene nagone. Izrazit čustveni naboj (jeza ali sovraštvo) okrni kritično mišljenje (delovanje prefrontalnega korteksa). Čustveno razburkani ljudje zato lažje sprejmejo poenostavljene rešitve in populistične obljube. Tisto, kar jih vzdržuje v permanentni razdraženi negativni čustveni vzburjenosti, v sovraštvu, jezi, besu, celo agresiji, je ravno sovražno hujskanje. Ta iz barvite in kompleksne stvarnosti ustvari črno-beli poenostavljen svet, razdeljen na naše in vaše. Mi smo dobri, oni so slabi. V takšni polarizaciji družba zgubi sposobnost sleherne samokritike. Je pa avtokratom polarizacija potrebna. Tako kot sovražniki, četudi namišljeni.
Nezrela kolektivna identiteta rabi sovražnika, da se čuti enotna. Sovraštvo poveže bolj kot pozitivni cilji, krepi občutek pripadnosti, celo fanatično, kultom podobno predanost. Sovraštvo do neke družbene skupine postane ne samo moralno dopustno, temveč celo vrlina, resnica. Skupine, ki se jih sovraži, se zmerja s paraziti, lenuhi, brezdelneži, recimo umetnike in samozaposlene v kulturi, novinarje (medije), nevladnike (NVO-je), LGBT skupnost. Seveda ne gre za naključen besednjak, temveč za načrtno dehumanizacijo, ki ustvarja takšne psihološke pogoje, da postane nasilje nad drugim sprejemljivo. In ker sovražna hujskanja prinašajo populistom politično moč, proizvajajo vedno nova sovraštva. Ko nekdo dolgo manipulira s sovraštvom, potrebuje vedno nove dokaze, da je sovražnik res takšen, kot ga predstavlja. Če jih nima, jih ustvari. Cena je astronomska: v družbi se uniči sočutje in solidarnost, spoštovanje drugačnosti in konstruktiven dialog, temelji demokracije in etike. Človek, ki je desetletja gradil svojo identiteto na sovražnosti do drugega, ima težave z mirom. Če sovražnika ni, kdo je potem on?
Žal se družba navadi na sovraštvo, normalizacija sovražnosti pa anestetizira moralni čut. Kar je bilo nekoč šokantno, postane običajno. Nekdo izreče nekaj skrajnega in ljudje zgroženo reagirajo. Čez nekaj let podobna izjava postane del političnega diskurza. Po desetletjih hujskanja se v družbi spremeni njena notranja moralna arhitektura: kaj ljudje doživljajo kot normalno in kaj so pripravljeni drugemu storiti. Morala se razgradi, kajti moralno načelo ne velja več univerzalno, temveč je odvisno od politične pripadnosti. Za naše, ki so dobri, obstajajo eni kriteriji. Za vaše, ki so slabi, drugi kriteriji. Dejanje, ki bi bilo nedopustno, če bi ga storil »njihov«, postane dopustno – ali celo častno –, če ga stori »naš«. Isto dejanje, ki bi ga pri nasprotniku označili za vojni zločin, se preimenuje v varnostni ukrep, samoobrambo, protiteroristično operacijo ali kolateralno škodo. Ko se plemenskost postavi nad občečloveško etiko, se zločin interpretira kot »obramba naroda«, množični umor kot »maščevanje«, genocid kot »vojaška nujnost«. Načelo mednarodnega prava, da za isto dejanje velja isti moralni standard, ne glede na to, kdo ga stori, ne obstaja več.
Zopet se spoprijemamo z »banalnostjo zla«. Doma, v Evropi, na Bližnjem vzhodu, po svetu. Izraz je skovala nemško-ameriška teoretičarka Hanna Arendt, ko je v Jeruzalemu leta 1961 spremljala sojenje Adolfu Eichmannu, visokemu nacističnemu uradniku, odgovornemu za organizacijo množičnih deportacij Judov v koncentracijska taborišča. Uradnik, ki ni bil sadistična pošast, je zgolj »opravljal svoje delo«. Njegov cilj je bil karierni napredek. Svojo učinkovitost pri logistični organizaciji holokavsta (transport v taborišča) je videl kot tehnični uspeh, ne kot sodelovanje pri masovnih umorih.
Zlo postane »banalno« takrat, ko postane normalno. Ko se normalizirajo grozote in razčlovečenja. Ko zločini postanejo upravičeni ukrepi, zločinci pa poslovni partnerji in politični zavezniki. Najtemačnejše zadoni, ko se ga preobleče v vrline in začne krojiti celotno družbo po lastni diabolični podobi.