»Trpljenje je bilo na obeh straneh. Naj se zato njihovi potomci sovražimo še danes? Menda ne! Zakaj potem nekateri neprestano obujajo preteklost, kot bi trpeli le njihovi predniki? Zakaj nenehno retravmatizirajo družbeno tkivo?«
- Časnik Dnevnik, priloga Objektiv, rubrika Razmegljeno, objava 6. 11. 2026
- Povezava na Dnevnik: tukaj
Na mračni strani Alp!
Te dni beremo izpoved sedanje ministrice za kulturo Ignacije Fridl Jarc v reviji Zvon o povojni likvidaciji njenega starega očeta po materi, ki ga je označila za »velikega slovenskega domoljuba«, ter o posledični bolečini v družini. Veliko družin v tistih časih je bilo zlomljenih. Morda kar vse. Tudi moj stric je bil domoljub, partizan, pravnik, eden najbolj prijaznih ljudi, tako mi je govorila mati, dober in pošten. Domobranska družina med Dobrovo in Horjulom ga je izdala Nemcem, ki so ga prijeli in ubili. Nikoli nisem šla v tiste kraje. Upirali so se mi.
Na ministričine spomine so se odzvali na družbenih omrežjih s svojimi bolečimi zgodbami. Recimo tale: »Mojega deda, zgodovinarja, krščanskega socialista in domoljuba s Koroške, so zaradi prijave soseda po vojni zaprli. Očitano mu je bilo zagovarjanje domobranstva, a je bila obtožba kasneje – po njegovi smrti – razveljavljena. […] To pa ne pomeni, da vidim v nekdanji Jugoslaviji in socializmu vse črno in prav tako ne čutim nikakršnega revanšizma do preteklega sistema.« Ali zgodba: »Moja babica je pripovedovala, kako so k njim domov prišli ‘tabeli’ z orožjem, zahtevali njenega brata Ivana, ki je bil partizan. Prišel je oče, ki je bil tudi Ivan. Je rekel: Jaz sem Ivan, kaj želite? Odpeljali so ga, mučili, ubili in po kosih zmetali v Savo.« In še: »Tudi v naši družini so dedka, ki je bil partizan, sosedovi izdali in ga odpeljali. Nikoli več ga nismo videli.«
Trpljenje je bilo na obeh straneh. Naj se zato njihovi potomci sovražimo še danes? Menda ne! Zakaj potem nekateri neprestano obujajo preteklost, kot bi trpeli le njihovi predniki? Zakaj nenehno retravmatizirajo družbeno tkivo? Ne razumem tega prevzemanja davnih tujih bolečin (razen za načrtno ustvarjanje razkola v družbi, za razpihovanja sovraštva in drugih mračnih čustev – ne razumnosti, temveč čustev – ker je z njimi najlažje manipulirati). Obuja se vedno iste rane naših prednikov med drugo svetovno vojno pred skoraj enim stoletjem. Kaj pa rane pred dvema stoletjema? Sredi 19. stoletja je bila v Avstrijskem cesarstvu nemščina uradni upravni in šolski jezik. Če je posameznik želel uspeti v mestu, postati uradnik, zdravnik ali pravnik, je moral prevzeti nemški jezik in kulturo. Mnogi Slovenci so se v mestih prostovoljno ponemčili (asimilirali), da bi si zagotovili boljšo prihodnost. Bomo zato danes Avstrijce sovražili?
Bomo sovražili slovensko katoliško cerkev, ki ima v svoji zgodovini kup mračnih nečednosti (ne samo številne spolne zlorabe)? Ko so 20. aprila 1944 domobranci zaprisegli Hitlerju, največjemu zlu, kar ga je ustvarila Evropa, in se zavezali k skupnemu boju z nemško oboroženo silo, je ljubljanski škof Gregorij Rožman pred prisego daroval mašo. Stoletja prej so katoliki uničevali in preganjali. Sredi 17. stoletja je katoliška protireformacija opustošila najdragocenejše, kar nam je dal protestantizem (Trubar, Dalmatin in Bohorič), začetek knjižnega jezika s prvimi knjigami v slovenskem jeziku. Protireformacijska komisija, ki je delovala pod okriljem ljubljanskega škofa Tomaža Hrena, je protestantske knjige zasegala. Pred ljubljansko mestno hišo so jih dvakrat javno sežgali. Zaradi slovenskih katolikov v letih 1615–1672 ni izšla nobena nova slovenska tiskana knjiga. Več kot pol stoletja!
To je bil tudi čas najhujšega lova na čarovnice, množičnih procesov zoper njih in okrutnih mučenj. Strokovnjaki ocenjujejo, da je bilo na Slovenskem zaradi čarovništva obtoženih in usmrčenih (večinoma sežganih) okoli 1000 oseb. Večino čarovniških procesov na ozemlju današnje Slovenije sicer niso vodila cerkvena, temveč posvetna deželska sodišča, vendar je katoliška cerkev ustvarila teološki okvir, v katerem je bilo čarovništvo razumljeno kot zločin, kot sodelovanje s hudičem. Duhovniki so lahko nastopali kot priče, svetovalci ali razlagalci domnevnih demonskih pojavov. Še danes imajo pet do sedem uradnih izganjalcev hudiča (eksorcistov).
Katoliška cerkev na Slovenskem se nikoli ni jasno in nedvoumno opravičila za pregone žensk-čarovnic, protireformacijsko sežiganje slovenskih knjig ter za maševanje ljubljanske škofije ob zaprisegi domobrancev nemškemu okupatorju. Tudi danes je tesno povezana s politični strankami, vsaj zanje navija iz nekaterih prižnic, ki sodelujejo z vojnim zločincem današnjega časa. Nič se ni spremenilo. Le orožje in strelivo. Kdor razgalja kolaborante, postane njihova tarča na družbenih omrežjih, na katerih se izvajajo vodeni, namerni in ciljni napadi s hujskanji, žalitvami, konstrukti, lažmi. Nedavno so se lotili kolumnista Janeza Markeša. Zlivanje gnojnice je sprožila kar vladna uradnica, Kristina Hacin, svetovalka za odnose z javnostmi v kabinetu predsednika vlade, z navodilom svoji zaprti strankarski skupini: »Delite«. Kdor misli drugače, kot vladajoči, je oblaten in ustrahovan.
Zato je toliko bolj srhljivo njihovo pozivanje k zasebnemu oboroževanju ter dogovarjanje vladnega urada za informacijsko varnost z izraelsko družbo Dream Security, da bi podatke slovenskih državljanov uporabili za testiranje »varnostnega« sistema Sphere. Soustanovitelj tega podjetja je namreč tudi ustanovitelj NSO Group, ki je naredila vohunsko programsko opremo Pegasus , eno najnaprednejših, najbolj prikritih in nevarnih kibernetskih orožij za nadzor na svetu. Na telefon se namesti brez kakršnega koli sodelovanja uporabnika. Mračni časi.