Dnevnik, kolumna, februar: Čas nerazumnosti

Čas nerazumnosti

Nemogoče je biti razumen v času nerazumnosti, ko dejstva nič ne veljajo, laži pa so zgolj sredstvo za črnitev nasprotnikov v borbi za oblast in nadvlado. Družbo zastruplja populizem, hujskaštvo in fanatizem, agresiven primitivizem in pritlehnost. Kaj naj si sploh mislimo o pogromu SDS čez slovensko kulturo in umetnost v zadnjem mesecu ter prizadevanjih za razpis referenduma o dodatku k pokojninam za izjemne dosežke na področju umetnosti?

Norčevanje iz državljanov je zapraviti 5 milijonov evrov, kolikor bo stal referendum, da biseri slovenske kulture ne bi prejemali dodatka h kilavim pokojninam, kot so jih za časa življenja velikani Tomaž Šalamun, Jože Tisnikar, Boštjan Hladnik, Polde Bibič, Ivan Minatti, Dane Zajc, Lojze Kovačič, Tone Pavček, Taras Kermauner, Rudi Šeligo in mnogi drugi. Teh pet milijonov evrov bi zadoščalo za več desetletij dodatkov k pokojninam najbolj zaslužnih še živečih umetnic in umetnikov. Sfučkali jih bomo v prazno. Za prazen ništrc. Je mogoče biti bolj zloben, destruktiven in razsipen?

Obnovimo zgodbo. Pred mesecem dni se je ob slovenskem kulturnem prazniku na pobudo SDS začelo zbiranje podpisov za razpis referenduma o zakonu o dodatku k pokojninam za izjemne dosežke na področju umetnosti. SDS mora zbrati 40.000 podpisov do 26. marca. Če jih bo, mora DZ v sedmih dneh razpisati referendum. SDS to referendumsko protikulturno akcijo na svoji spletni strani oglašuje pod sloganom »Ljudstvu drobiž, izbrancem prestiž – prispevaj svoj podpis PROTI«. Menijo, da »morajo o zakonu o dodatkih k pokojninam umetnikov na referendumu odločiti državljani«, kakor tudi, da »ta zakon uvaja neupravičene privilegije za ozko skupino ljudi, medtem ko večina upokojencev v Sloveniji komaj shaja iz meseca v mesec«. No, njihova dejanja doslej  kažejo, da jim ni mar za upokojence. Vanje so že enkrat neusmiljeno zarezali. Leta 2012, ko je vlado vodil Janez Janša, so se edinkrat v zgodovini naše države pokojnine znižale (Zakon za uravnoteženje javnih financ je bil sprejet s pomočjo glasov poslancev Desusa). Upokojenci so v tem referendumskem lovu na čarovnice le potencialni volivci, ki se jih poskuša mobilizirati z gnevom do nekoga. Na tnalu se je znašla kultura. In sporni zakon. Kaj je sploh spornega?

Gre za 50 let star in še vedno veljaven zakon o izjemnih pokojninah iz leta 1973, na podlagi katerega so vrhunski ustvarjalci prejemali dodatke k mršavim pokojninam. Leta 1990 je bil zakon dopolnjen in letos posodobljen. Nič huronsko novega ni v njem. Dodani so le jasni kriteriji za pridobitev dodatkov. Doslej so na podlagi tega 50 let starega zakona v samostojni Sloveniji podelili 274 izjemnih pokojnin (tudi v času Janševih vlad). Številni prejemniki so danes že pokojni. Zato je čudenje toliko večje. Zakaj bi sedaj zapravili 5 milijonov evrov za referendum zoper 50 let star zakon, ki so ga uporabljale vse vlade, socialistična, leva, sredinska in desna? Takšno početje ni niti razumno niti gospodarno. Če je zakon sporen, zakaj ga v času treh vlad Janeza Janše niso preprosto ukinili? So pa na njegovi podlagi sami podelili 17 izjemnih pokojnin.

Letos bomo tako o nečem, kar imamo že 50 let in so uporabljale vse vlade doslej, na referendumu za 5 milijonov evrov odločali državljani?! Večina ne pozna sodobne umetnosti, mnogi so dokončali le poklicno šolo in v rokah nikoli niso držali knjige. Izrekali se bodo o zakonu, ki je skromen poklon umetniški vrhunskosti in intelektualni presežnosti, četudi ne poznajo niti stvaritev niti stvariteljev, ki plemenitijo narodovega duha. O tej »izbrani kulturni eliti« na spletni strani SDS ne piše s spoštovanjem, temveč omalovaževanjem. Tega pač ni mogoče razumeti, kajti elita so zgolj»posamezniki, ki izstopajo po pomembnosti« (SSKJ). To ne pomeni, da je njihova človeška vrednost večja od vrednosti drugih ljudi, so pa njihova dela, stvaritve, ideje, izumi. Morda nanje pri SDS niso ponosni, smo pa vsi ostali. So sol in poper naroda, naša najžahtnejša tvarina. Zaslužijo si dostojno starost. Slovenska sodobna umetnost ni le Maja Smrekar in njeno kontroverzno delo z dojenjem psa, ki ga SDS neprestano izpostavlja.

Zanimivo bi bilo slišati, kaj ve o slovenski umetnosti njihov mladi poslanec, 32-letni kemik Andrej Hoivik, ki zbira podpise za referendum? Bere poezijo? Kupuje knjige? Hodi na razstave, predstave, koncerte? Potrebno bi bilo zopet obnoviti šolsko snov, da skozi zgodovino identiteto naroda ni ohranjala politika in gospodarstvo, temveč jezik, kultura in umetnost. Družbo poganja ustvarjalnost v umetnosti, nove ideje v humanistiki in inovacije v znanosti, ne milijoni na bančnih računih. Samo v času nerazumnosti je treba braniti kulturo in umetnost kot ključni civilizacijski dobrini, ki oblikujeta identiteto in vrednote družbe. Manj ju je, bolj bebav je prostor. In slovenski prostor se poskuša narediti čim bolj bebav. Kajti bebave je lažje voditi, manipulirati in nadzorovati.

Tem, ki peščici vrhunskih slovenskih umetnikov na stara leta odrekajo dostojne pokojnine, bi bilo zdravilno zapreti vse televizijske kanale in radijske programe, odvzeti knjige, glasbo, filme, slike. Jih pustiti v tišini brez besed, zvoka in podob. Naj občutijo to praznino. Je kaj bolj uničevalnega in temačnega, kot je teptanje lastnega kreativnega potenciala in zaničevanje ljudi, ki so stebri narodove umetnosti, kulture in jezika?