Dnevnik, kolumna, januar: Lahko je tudi drugače …

Lahko je tudi drugače

Tretji svet. Pogosto se izza evropskih ograd zviška motri revnejše na drugih celinah, zaslepljeni od stereotipov, predsodkov in zavračanja. Lahko pa nasprotno, slepoto ustvarja romantično, črno-belo in nekritično občudovanje drugih kultur in sredin, ker je tam več nečesa, kar smo doma že davno zanemarili, pozabili in izgubili. Ni vse dobro pri nas in tudi ne tam onkraj. In enako je s slabim. V našem »prvem« svetu je tudi veliko drugega in tretjega ter predvsem balkanskega (korupcija, zasebno oboroževanje, porast organiziranega kriminala, storilnost slovenskih sodišč, idr.), na revnejših kontinentih »tretjega« sveta (ti termini so res zastareli) pa najdemo primere, ki bi si jih želeli tudi doma, dobre prakse za zdravstvo in zglede za cerkev. Recimo v Indiji.

Nedavno sem se na tej podcelini po hudi virozi mučila s huronskimi napadi kašlja, zaradi katerega so nastale močne ledvene bolečine, da sem komaj hodila in malo spala. Na revnem podeželju sem po prigovarjanju prijateljev le odšla do bolnice. Imajo dve, splošno in specialistično. V slednji sicer nimajo na voljo vseh zdravstvenih storitev, le nekaj oddelkov, vendar je med njimi ortopedija. Za specialistični pregled bi seveda morala imeti napotnico iz splošne bolnice, vendar zahodnjakom pogledajo čez prste in jih sprejmejo tudi brez nje, zato sem se usedla v rikšo in odpeljala. Ljubeznivi vratarji so me usmerili v službo za stike z javnostmi, tam pa odobrili pregled pri ortopedu. Naslednji dan v sem bila v čakalnicah med temnimi glavami edina svetla. Četudi se je trlo bolnikov, sem v treh urah uredila potrebno dokumentacijo (pacientovo osebno izkaznico), se dvakrat pogovorila z ortopedom, opravila rentgen in dobila sedem fizioterapij, ki so se začele takoj naslednji dan. Ja, takoj že naslednji dan smo začeli s terapijami, ki so dan za dnem prebujale zakrčeno telo, sproščale bolečine in ustvarjale prostor normalnosti, iz katere sem zopet zaživela. Ni namreč prav zabavno ždeti v sobi ter zreti skozi okno. Prvi kratki sprehodi so bili katarzični balzam radosti.

Če je v »siromašni« Indiji mogoče takšno bliskovito zdravljenje, zakaj ni doma? Zakaj moramo na fizioterapijo čakati pol leta in več? Saj ne pomaga pomoč čez leto dni za nekaj, kar nas boli danes. Bi me tako hitro oskrbeli doma? Žal ne bi. In tudi z rednimi dnevnimi vajami me ne bi učinkovito opremili. Tam pa so me. Po fizioterapijah, ki so si sledile res vsak dan, so mi pokazali vaje za krepitev hrbta in mi na mobilni telefon poslali posnetke. Imajo jih v več jezikih, tudi v angleščini. Pošljejo jih vsakemu pacientu in s tem olajšajo pravilno izvajanje vaj. In če jih čez leto ali dve pozabimo, si spomin zlahka osvežimo. Tam so res usmerjeni v zdravje, ne v dolgotrajna zdravljenja. Nobenih odvečnih protibolečinskih zdravil zato ni bilo potrebnih. Ker pa je bil del težav povezan s pljuči, sem odšla še v splošno bolnico. Tudi tam so v dveh urah opravili EKG srca, rentgen pljuč in poslali v laboratorij na preiskave kri ter sluz iz pljuč. Ker v sluzi ni bilo bakterij, je bilo obolenje virusno. Opremili so me z ustreznimi zdravili, zato so tudi te težave iz dneva v dan bolj bledele. Svoje delo so opravili prijazno in kakovostno. Brezplačno! V obeh bolnicah so vse storitve in preiskave z zdravili vred zastonj dostopne vsem, domačinom in gostom! Kako je to mogoče?

V kraju, kjer sem bila, za obe bolnici skrbi neprofitna organizacija, ki vodi tudi ašram. Velik je kot urbano naselje. V njem je lahko nastanjenih več kot 10.000 ljudi. Ima negovane parke, trgovine, tri restavracije, knjižnico, knjigarno, več prireditvenih dvoran. Bivanje je udobno in poceni, zato je priljubljeno zimsko pribežališče za ljudi iz vseh celin. Če morda ne veste, so ašrami v Indiji kompleksi, kjer se je mogoče (ne glede na vašo veroizpoved ali brez nje) umakniti v mir in tišino, se posvetiti jogi in meditaciji, branju in pisanju, prisluhniti predavanjem in različnim programom. V Evropi tega ne poznamo. Katoliška cerkev nima prostorov, ki bi jih zgradila za ljudi in ne za duhovščino. Nima duhovnih centrov, kamor bi se lahko umaknil kdorkoli kadarkoli ter imel na voljo vso potrebno infrastrukturo, sobo s posteljo, hrano, trgovine, knjige, čitalnice, kulturne programe, predavanja, zdravnike, zobozdravnike. Sem in tja v cerkvi organizirajo duhovne umike, vendar jih je za drobiž.

Sprašujem se, kako lahko v »revni« Indiji neprofitna organizacija skrbi za delovanje ogromnega ašramskega kampusa ter dve brezplačni bolnici in še za dve bolnici drugje ter druge humanitarne projekte, kot je izgradnja vodovodnega omrežja na revnem podeželju, medtem ko cerkev doma skrbi predvsem sama zase? Kaj doma cerkev zares ustvari za ljudi, ne za duhovščino in indoktrinacijo (šole)? In tisto, kar zgradi, je to namenjeno vsem ali le svojim? Kjer sem bila v Indiji ljudi ne delijo po barvi kože ali veroizpovedi, saj skupaj sobivajo ateisti, hindujci, budisti, muslimani in kristjani. Tudi ne ločujejo na naše in vaše, domače in tuje. V bolnici sem bila deležna povsem enako skrbne brezplačne obravnave, kot jo imajo domačini. Oni resnično živijo svoje vodilo »ljubi vse in služi vsem«. Le kje in kdaj se je v Evropi izgubila svetopisemska zapoved »ljubi bližnjega kakor samega sebe«? Bogata cerkev, le kje na svoji poti si na to pozabila? Na ljudi! Na resnično služenje ljudem, ne sebi.