Njegova dela so prevedena v več kot štirideset jezikov, njegove drame pa redno uprizarjajo poklicna gledališča po vsem svetu. In seveda, je prejemnik številnih nagrad. V tej impresivni biografiji, v kateri so nastale ustvarjalne sledi na več celinah, pa izstopa kot osemtisočak v himalajskem pogorju ena sama: povezanost z Indijo.
- Časnik Dnevnik, priloga Objektiv, rubrika Razmegljeno, objava 24. 1. 2025
- Povezava na Dnevnik: tukaj
Univerzalne zgodbe, ki so postale tudi indijske uspešnice
Evald Flisar, pisatelj, dramatik, esejist, urednik in prevajalec, ki bo sredi letošnjega februarja dopolnil osemdeset let, si je v življenju zakuhal toliko dogodivščin, da bi o njih lahko nastalo obilje zgodb. Kot svetovni popotnik je obiskal 98 držav. V Avstraliji se je v Sydneyju preživljal kot voznik podzemnega vlaka. Za tem je bil v Londonu urednik enciklopedije znanosti ter za BBC pisec kratkih zgodb in radijskih iger. V tujini je preživel dvajset let, tri leta v Avstraliji in sedemnajst let v Londonu. Od leta 1990 je nastanjen v Ljubljani. Doma je bil med leti 1995 in 2002 predsednik Društva slovenskih pisateljev in od leta 1998 urednik najstarejše slovenske literarne revije Sodobnost. Je avtor več kot dvajsetih romanov in osemnajstih dram, dveh zbirk kratke proze, treh potopisov, dveh knjig za otroke. Njegova dela so prevedena v več kot štirideset jezikov, njegove drame pa redno uprizarjajo poklicna gledališča po vsem svetu. In seveda, je prejemnik številnih nagrad. V tej impresivni biografiji, v kateri so nastale ustvarjalne sledi na več celinah, pa izstopa kot osemtisočak v himalajskem pogorju ena sama: povezanost z Indijo.
Ne samo, da se v Indiji odvija njegov priljubljeni roman Čarovnikov vajenec (1986), ki je najbolj bran slovenski roman po drugi svetovni vojni in je imel doslej več kot 225 izdaj v 40 jezikih. Njegove drame so na indijskih odrih redno izvajane in v indijske jezike so prevedena številna njegova dela. Ja, zapisano je v množini. V Indiji se namreč govori več kot 780 jezikov in dialektov (po nekaterih virih več kot 1600), od katerih jih indijska ustava priznava 22, med njimi tudi starodavni sanskrt. Da pa je sporazumevanje še bolj zapleteno, imajo ti jeziki in dialekti več kot 66 različnih pisav (po podatkih The People’s Linguistic Survey of India). Trinajst pisav je uradnih, med njimi tudi latinica, v kateri je zapisana angleščina. Ko Indijci prečkajo meje svoje zvezne države, ne razumejo niti govorice in niti napisov. Med sabo se sporazumevanjo v angleščini in najpogosteje naučijo jezika sosednje zvezne države. V Evropi imamo tri pisave, grško, latinico in cirilico, vendar, roko na srce, koliko jih zna vse tudi brati? Indija se približuje milijardi in pol prebivalcev, kar je skoraj petina človeštva. In ti jeziki so razširjeni bolj, kot je večina evropskih jezikov, nekateri celo bolj kot nemščina ali francoščina (recimo hindi). Imeti prevode v teh jezikih pomeni doseči večjo bralno publiko, kot jo zmore Evropa.
Morda bo lažja slika, kakšna res izjemna je Flisarjeva prisotnost na indijski podcelini, če dodamo še nekaj drobcev. V tem razvejanem omrežju indijskih jezikov je bil eden zadnjih njegovih prevedenih romanov Začarani Odisej (finalist za kresnika 2014). Letošnjega januarja so ga izdali v malajalamščini, jeziku zvezne države Kerale na jugozahodu Indije, ki ga govori 38 milijonov ljudi (!). In v osmih ostalih indijskih jezikih je doslej izšlo ali bilo uprizorjenih 45 njegovih romanov in dram.
Sedem let na sporedu
Največ Flisarjevih dram je doslej v večmilijonski Kolkati, nekdanji indijski upravni in kulturni prestolnici, na oder postavil Ganakrishti Theater Company. Tam smo se srečali z direktorjem (Swarnendu Sen) in režiserjem teh predstav (Amitava Dutta) na terasi plapolajočega hotela na reki Hooghly, za katero nekateri Indijci ponosno trdijo, da gre v resnici za enega od rokavov svete reke Gange, ki se sicer v Bangladešu izliva v Bengalski zaliv. Na blagem vetriču, ki ga je po gladini mehko nosila reka, smo sedeli v svežini naravnega zavetja, oddaljeni od bučnega mesta in njegove močne prometne onesnaženosti.
Na programu gledališča Ganakrishti so se doslej zvrstile Flisarjeve drame Antigona zdaj, Šakuntala in Vzemi me v roke, ki so jo v bengalščino prevedli kot Tomar Ami, kar pomeni Jaz sem tvoja. Premiera je bila leta 2016. »Pred premiero smo bili močno zaskrbljeni,« je ob srebanju osvežilnega napitka pripovedoval režiser Dutta, »saj predstava traja uro in tričetrt, ves ta čas pa sta na odru le dve osebi, ki se pogovarjata. Kljub temu je predstava očarala gledalce. Igrali smo jo vsepovsod po Indiji, tudi na indijskih gledaliških festivalih in v Bangladešu.« V Bangladešu namreč živi več Bengalcev (okoli 150 milijonov) kot v matični indijski zvezni državi Zahodni Bengaliji. Kulturni stiki med državama so zato zelo živahni.
Predstava Tomar Ami, ki se odvija v knjigarni, je še vedno popularna in jo igrajo od premiere leta 2016 že celih sedem let! »Popularna je zaradi bengalske ljubezni do knjig,« je nadaljeval režiser. »Bengalci obožujejo knjige. V Kolkati je na ulici College Street še vedno na stotine knjigarn. Nekatere so stare 200 let. Vendar živimo v času, ko se zaradi novih tehnologij popularnost tiskanih knjig manjša. Preživetje teh knjigarn bo čedalje težje. S temi zapletenimi spremembami sodobnega časa se gledalci zlahka identificirajo, ko se v predstavi pogovarjata starejši knjigarnar in mlajša ženska.« Še isti dan sem se sprehodila do College Street. Res je tam na stotine in stotine bukvarn. Ulice so polne knjig vseh žanrov, tako leposlovja kot tudi strokovne literature, uspešnic za samopomoč, psihološke in duhovne literature. In polno je tudi ljudi, ki jih jemljejo v roke in listajo. Takšnega prizora ni videti nikjer na svetu, morda le na knjižnih sejmih, vendar ne v mestnem vsakdanu.
Uspešnica gledališča Ganakrishti Tomar Ami je tudi ena redkih Flisarjevih dram, ki je na indijskih odrih ostala dobesedno prevedena in ni adaptirana. Zaradi kulturnih in zgodovinskih razlik med nami in Indijo nekatere elemente dram prilagodijo domačim razmeram. Pri drami Kaj pa Leonardo? so v gledališču Ganakrishti lik velikega evropskega renesančnega mojstra Leonarda zamenjali s svojim bengalskim nobelovcem Rabindranathom Tagorom. Vsestransko ustvarjalni genij Leonardo je bengalski publiki manj znanj, zato je bilo ustrezneje izbrati nekoga, podobno genialno vsestranskega, kar je njim priljubljeni Tagore. Ni bil samo pesnik, pisatelj, dramatik in filozof, temveč tudi skladatelj in slikar.
Ostalo pa je vprašanje, zakaj Flisar? Kaj je v njegovih dramah za indijsko občinstvo tako privlačnega, da so predstave tolikšne uspešnice? Režiser Amitava Dutta se je prešerno zasmejal: »Njegovi dramski zapleti so preprosto univerzalni.«
Univerzalne zgodbe
O Flisarjevi univerzalnosti je govoril tudi prevajalec njegovih del Ratankumar Das. Srečala sva se v vadbenem prostoru Tripti Mitra Auditorium, ki je zraven Akademije lepih umetnosti (Academy of Fine Arts) s prostorno gledališko dvorano s 450 sedeži, v kateri pogosto uprizarjajo Flisarjeve drame. V Akademiji so tudi razstavni prostori za občasne razstave in trajna postavitev dragocenih del treh Tagorov, nobelovca Rabindranatha (na ogled so slike in risbe z nekaj zvezki njegovih pesmi in rokopisi) ter dveh nečakov, Abanindranatha in njegovega brata Gaganendranatha, ki veljata za začetnika indijskega modernega slikarstva.
Ratankumar Das je prevedel pet Flisarjevih dram. Dve še čakata na uprizoritev. Prvič sta se srečala pred leti v Kolkati. »Z njim sem imel intervju za gledališko revijo. Dal mi je svojo knjigo. Ko sem jo prebral, sem zgodbo doživel kot zelo univerzalno, ker lahko nagovori kogarkoli. Čustva v njej so temeljna in jih vsi občutimo,« je pojasnil. »Evald je zelo duhovit in ima globoko spoštovanje do Indije in njene dediščine, indijskega misticizma in duhovnosti. Njegove drame so edinstvena mešanica tragedije in komedije z globokim občutenjem absurda, ki si prizadeva za smisel življenja. So univerzalno privlačne, hkrati moderne in tradicionalne.«
S prevajalcem sva v vadbenem prostoru čakala, da pripravijo prostor za uprizoritev Doosre, še ene Flisarjeve drame, tokrat v izvedbi gledališča Naye Natua. Doosra je adaptacija drame Tristan in Izolda: igra o ljubezni in smrti, ki jo je prevajalec Ratankumar Das vešče prelil v indijske kulturne in mitološke gabarite ter slavna zaljubljenca, ki sta del evropske in ne bengalske mitologije, zamenjal z Ramo in Sito iz Ramajane, indijskega starodavnega epa v sanskrtu. Zaradi teh zamenjav so prilagodili tudi naslov. »Beseda ‘doosra ‘ izvira iz kriketa,« je naslov obrazložila igralka in kostumografinja Dyuti Ghosh Halder. »Nanaša se na predvidevanje smeri nasprotnikovega udarca s kijem. Lahko jo predvidimo pravilno ali pa tudi ne. Doosra pomeni, da kar mi mislimo o nečem, ni tudi resnica te situacije. To je naša interpretacija Evaldove drame in zato smo jo poimenovali Doosra.« Ljubeznivo je nadaljevala: »Na zunaj predstava deluje kot komedija, vendar so v njej tudi boleči in tragični elementi ter močno hrepenenje po ljubezni. Indijski gledalci želijo zgodbo. Večina predstav, tako klasičnih kot tudi sodobnih, ki se izvajajo v gledališčih v Kolkati in v Indiji, imajo sporočilo, nauk zgodbe. Dragocenost Flisarjeve predstave pa je v tem, da je mnogoplastna in ima lahko številne interpretacije.«
Indijci imajo menda radi gledališča in živo interakcijo. Tudi sama jo imam, četudi je bila tokratna nenavadna. Predstava Doosra, ki so jo uprizorili, je bila v bengalščini. Nisem razumela besed, dialogov, zapleta, sem pa občutila ustvarjalno predanost vseh članov skupine, igrivost in humor, ko so tonski mojstri in lučkarji bruhnili v prisrčen krohot, ter vulkansko silo režiserja in igralca Goutama Halderja, katerega magično izrazite ekspresije obraza so povsem prikovale mojo pozornost. Goutam Halder je preprosto neverjeten. Od leta 1981 je z različnimi skupinami sodeloval pri 50 gledaliških produkcijah in je prejemnik številnih nagrad in priznanj. Učil se je sodobnega plesa in giba, borilnih veščin ter klasične indijske vokalne glasbe. Leta 2009 je ustanovil lastno skupino Naye Natua in s Flisarjevo predstavo Enajsti planet (v bengalščini naslovljeno kot Haoai) gostoval v Sloveniji na Tednu slovenske drame. V Kolkati Enajsti planet še vedno uprizarjajo. Že šesto leto! Še eno Flisarjevo uspešnico.
Tudi Goutam Halder je govoril o Flisarjevi univerzalnosti, ko sva se sproščeno pomenkovala pred predstavo. »V gledališču Naye Natua za uprizoritve izbiramo drame, ki so univerzalne, ker bi drugače za naše obiskovalce delovale odtujeno, takšne, s katerimi se publika zlahka poveže. Evaldove predstave so moderne in vsebujejo esencialne komponente odnosov, družbe in civilizacije, tudi mitologije in zgodovine. Vse to združi tako organsko v predstavo, da je naravnost osupljivo. Njegove predstave so verbalne, zato jih imamo radi.«
O pravih duhovih
Ganila me je za goreča zavzetost sogovornikov za umetnost. Po izvedbi Doosre so že hiteli na vajo drugam. Koliko globoke predanosti in neusahljive zagnanosti je potrebne, da v Kolkati umetnik ustvarja in obstane? Umetnost je resda duhovna hrana, brez katere ovenimo v plehkost in izpraznjenost, zato so tisti, katere zasvoji, zanjo pripravljeni marsikaj žrtvovati. A kljub temu, kako umetniki sploh preživijo in kako delujejo mehanizmi kulture, če je mesto tako neusmiljeno težko in kaotično ter boj za preživetje neizprosen?
Mesto ne vliva optimizma. Na prašnih in izrazito onesnaženih ulicah Kolkate je v središču mesta na stotine zapuščenih razkošnih viktorijanskih stavb ter palač, iz katerih rastejo mogočna drevesa, iz oken in balkonov grmovnice, bujne plezalke pa jih tesno stiskajo v uničujoče zadušljiv objem. Boleč propad bogate, vrhunske dediščine, vendar ne njihove, temveč viktorijanske, imperialne, britanske. V mestu je sicer nekaj majhnih privatnih galerij (recimo Aakriti Art Gallery in Harrington Street Arts Centre), muzeji pa so zdelani, kot bi jih pozabili nekje pred desetletji, z ubogo razstavno postavitvijo. Na eni strani je v mestu peščica bogatih in na drugi morje revnih, debeli možje v jaguarjih, volvotih in bmvjih ter shirani brezdomci s steklenimi očmi na betonskih tleh prometnih mestnih avenij. V delu centra najdete luksuzne hiše in drage nakupovalne centre. Tam na ulicah ob umazanih, zdelanih in obtolčenih mestnih rumenih taksijih prevladujejo bleščavo čiste toyote, suzukiji in kie. V njih so šoferji, ki vozijo premožne. Brezdomni berači so redki. Nanje trčite drugje, na mestnih avenijah in okoli sodišča, kjer živijo pod plastičnimi ponjavami. Častne sestre še vedno iz ulic pobirajo umirajoče, jih prijavijo na policiji (takšen je postopek) in nato nastanijo v svojih prostorih za umirajoče. Ni jih toliko, kot jih je bilo v času Matere Tereze, vendar so. In če v bogatejšem predelu centra na ulici naletite na dekleta v kavbojkah in celo s cigareto v ustih, jih v revnejših predelih lahko sploh ne srečate. Na kilometer dolgi ulici Collin Lane s samimi majhnimi lokali, v katero sem zakorakala, ni bilo ene same ženske, izključno moški na cesti, v trgovinah, kot prodajalci, frizerji. Tesnobno je bilo. Kakšna četrt je bila to? Kje so ženske? Doma? Skrbijo le za družino?
V teh podobah mesta je bilo še bolj občudujoče, kaj vse morajo žrtvovati tisti, ki se grejo tam umetnost. V Indiji namreč ni nacionalnih gledališč z železnim repertoarjem in abonenti. Gledališke skupine v Kolkati za izvedbo predstav najemajo dvorane. Le sedem prostorov je primernih, gledaliških skupin pa je 100. Včasih nastane problem, kako dobiti proste termine. Večina se ukvarja z umetnostjo iz strasti in globoke notranje nuje, zaradi duhovnega klica, ne zaradi slave in zaslužka. Igralci prejmejo pičlih 6000 rupij državne pomoči mesečno, kar je okoli 80 evrov. Vsi se preživljajo iz drugih virov. Sogovornika iz gledališča Ganakrishti, režiser in direktor, sta profesor in podjetnik. Smeje sta vprašala, če verjamem v duhove. »Mi tukaj pravimo, da sredstva v kulturo prihajajo od duhov. Nekaj jih prispeva lokalna skupnost, nekaj je državne podpore, vendar to ni dovolj. Potrebni so še sponzorji in odvisni smo od prodaje kart. Včasih pomagajo donatorji. Ti so pravi duhovi.«
Pogled od doma
Indija, ena najstarejših svetovnih kultur, je prostor dogajanja v šestih Flisarjevih proznih delih! »Indijo sem obiskal za krajši ali daljši čas že dvajsetkrat, najprej kot potepuh, potem kot kulturni in filozofski radovednež, zadnjih deset let pa kot avtor, povabljen na premiere svojih dram ali na predstavitve prevodov, tudi na knjižne sejme in festivale, imel sem tudi nekaj predavanj o literaturi,« je zgodbo o svojih povezavah z Indijo pripovedoval Flisar.
Je mnenja, da je razlog za tolikšno zanimanje Indijcev za njegova dela morda v tem, da ga je človek v konfliktu z družbo zmeraj zanimal manj kot posameznik v konfliktu s seboj, s svojimi vrednotami, idejami, čustvi. »Prepričan sem, da se nesporazumi (tudi če nazadnje dobijo globalne razsežnosti) rodijo najprej v človeku samem, v konfuziji njegovih miselnih vzorcev, želja in pričakovanj. V prvi vrsti me zanima konflikt, ki je plod nesporazuma med različnimi motivi posameznika: njegova notranja neuglašenost. In potem me zanima nasilje, ki ga posledično povzročamo drug drugemu zaradi svojih bojazni, ambicij in fiksnih idej; zaradi prepričanja v svoj ‘prav’.«
A zakaj ravno Indija? Mogočna podcelina s petino prebivalcev planeta je privlačna in odbojna hkrati. Je hrupna in intenzivna ter s svojim kaosom izziv urejenim Zahodnjakom. Čas v njej je poljuben. Čez pet minut pomeni enkrat kmalu. Niso mahnjeni na natančnost in imajo zavidljivo ležernost. Če nečesa ne vedo, si izmislijo. Njihovi izgovori so otroško prozorni in vedno enaki. Niso živčni, ne jezijo se, ne preklinjajo in niso v stresu. Od kod jim moč miru in pomirjenosti? Indija je preprosto radikalno drugačna. Ima mogočno kulturo, ki je navdih vsemu človeštvu, in impresivno duhovno tradicijo. Ne poznam nikogar, ki bi bil do nje mlačen. Ali jo imate radi ali pa vas odbija. Flisar zagotovo ni med slednjimi.
»Odnos Evropejca do Indije je že od vsega začetka erotičen: ego zagledan v dušo, svoje nasprotje, hrup razuma zaljubljen v tišino in mir meditacije,« pravi Evald. »Evropejčev odnos do nje se razvija skozi zaljubljenost, dvom, konflikt, naveličanost, spravo in ponovno zaljubljenost. Podobno je z uvidom v naravo indijske misli. Ko je presežena začetna fascinacija, postane tisto, kar si ljubil, vprašljivo, nezadostno. Rodi se želja, potreba, tudi strah, da se bo treba temu odpovedati ali obnoviti odnos na drugačnih temeljih. Kaj to pomeni v odnosu do Indije? To pomeni popolno relativizacijo evropocentričnega pogleda na stvarnost. Vsa spoznanja zahodne filozofije in vse temeljne postavke krščanske etike začneš doživljati kot stvar dogovora, kot nekaj, kar ne obstaja samo po sebi, kar samo po sebi nima absolutne vrednosti. Ko se zaveš, da obstaja izjemno popoln in neskončno globok miselni in kulturni svet Indije, se zgodi prvi pozitivni premik. Dvomi, ki ti jih vzbuja zahodna miselnost, izgubijo svojo težo in nehajo predstavljali tolikšno breme, kot so ga prej. Začutiš, zadihaš možnost svobode, nehaš biti priklenjen na koncepte, prepričanja, domnevne danosti. To je najlepši trenutek v odnosu do Indije. Privlačnost se kljub nezaupanju razvije v prijateljstvo.«
Najverjetneje bi se mnogi ljubitelji Indije z njim globoko strinjali. Naj se iz privlačnosti, kljub nezaupanju, razvije še veliko takšnih prijateljstev. Iskrene čestitke, Evald Flisar, ob vašem jubileju