Dnevnik, kolumna, januar: Z novim letom ne bom več …

Z novim letom ne bom več …

Ko vstopimo v novo leto, prečimo simbolni mejnik iz popisanega kosa življenja v še neizpolnjenega, v prazno tabulo raso. V njej je neskončno novih potencialov, ničesar starega in postanega. Prehod je nekakšna obredna prelomnica, ki daje priložnost za spremembe. S čim želim zapolniti leto, ki prihaja, kakšnega »jaz« živeti, kaj spremeniti, odvzeti ali dodati? Človeku je potreben nov zagon, vsakič znova. Zato na prehodu iz starega v novo leto nastane največ novoletnih zaobljub, ki naj bi vlile novih moči za premike, ki jih prej nismo zmogli.

Na ameriškem inštitutu SBRI (Statistic Brain Research Institute), ki s svojim raziskavami oskrbuje številne medije (CNN, Forbes, Time, idr.), so izvedli raziskavo o novoletnih zaobljubah. Na spisku se je znašlo pričakovano. Na prvem mestu je hujšanje, ki mu sledijo izboljšanje življenja, denarnih razmer, opustitev kajenja, več zabave ter preživljanja časa z družino in prijatelji, več telovadbe, partnerska ljubezen, celo več empatične pomoči drugim. Z novoletno zaobljubo nastane resna namera, da spremenimo neželeno navado ali vedênje. Vendar, kakšni so resnični rezultati teh odločitev? Koliko novega rastja požene iz teh semen dobrih namer in odločnih ciljev? Žal številne raziskave ugotavljajo, da ne prav veliko. Zakaj?

Spodbudna novica je sicer ta, da so možgani nevroplastični, sposobni nenehnih sprememb in prilagajanja. Spreminjajo se v vsakem trenutku z vsem, kar nas obkroža, tako v dobro kot tudi v slabo. Ko se učimo novih veščin ali spreminjamo  stare navade, možgani preoblikujejo obstoječe nevronske povezave in ustvarjajo nove. Zato spremembe zahtevajo čas, da se utrdijo nove poti in hkrati oslabijo stare. Pomembno vlogo pri spremembah ima nevrotransmiter dopamin, kemična snov, ki je povezana s sistemom nagrajevanja in posledično z motivacijo. Možgani ga sproščajo, ko počnemo stvari, ki nas veselijo.  Ko se odločimo za bolj zdrav življenjski slog, recimo več gibanja, naše dobro počutje po teh aktivnostih možgani povežejo z občutki ugodja, kar krepi dobro novo navado.

Je pa tudi manj spodbudna novica. Bazalni gangliji so del možganov, ki so ključni za avtomatizacijo vedênj. Ko se nekaj naučimo in to pogosto ponavljamo, bazalni gangliji shranijo ta vzorec kot navado. To omogoča, da izvajamo rutinska dela z manj napora, vendar otežuje opuščanje slabih starih navad. Poleg tega možgani ne zmorejo velikih sprememb ali več sprememb naenkrat. Ker so energijsko učinkoviti, raje uporabijo že obstoječe poti, zato nas kaj hitro potegne nazaj v stare navade. Spremembe zahtevajo zavestni napor, vztrajnost in čas, da preoblikujemo stare vzorce. Utrditi jih moramo počasi in potrpežljivo. Potrebni so stabilni majhni koraki, saj so naše navade rezultat dolgotrajnega utrjevanja nevronskih povezav.

Razlogi za neuspeh so tudi povsem psihološki. Z močno voljo je mogoče prekiniti kajenje, a ostanejo razlogi, zakaj smo se zatekli k tej kompulzivni navadi  (in odvisnosti). Če se ne spoprimemo  z vzroki, se bo kompulzivnost preusmerila drugam, najpogosteje v grizljanje, ki vodi v debelost. Tudi debeli lahko z voljo in vztrajnostjo shujšajo. A če ne zagrabijo tistega zadaj, kar jih vodi v sladkanja s čokolado ali grizljanje večernih snekov, se bodo kile vrnile hitreje, kot so odšle. Žal se zgodi bliskovito. Po prvi cigareti kmalu pristanemo na celi škatlici in kile, ki smo jih mukoma zbijali dva meseca, se vrnejo v tednu dni. Bolj kot neke umetne novoletne prelomne točke, je potrebna vztrajnost in pogum, da pogledamo izza svojih lastnih zastorov, zakaj sploh počnemo nekaj, kar ni v naše dobro.

Navade je težko predrugačiti! Pred leti sem želela spremeniti svoje hitenje. Neprestano sem hitela. Kot bi mi gorelo pod podplati. Povsem brez potrebe sem se spravljala v kronični stres in podžigala adrenalin po žilah. Adrenaliniziranje je ena od slabših navad sodobnega časa, saj vodi v izgorelost. Začela sem hoditi tako, da sem zavestno s polno pozornostjo občutila tla pod nogami. Ko sem začela vaditi takšno hojo, sem se najprej spotikala. Sčasoma sem jo osvojila in vadila, vmes pozabila na vadbo in zopet hitela, se vrnila nazaj k vadbi. Leto in pol je trajalo, da je sprememba postala organski del mojega življenja. Pridobila sem na umirjenosti in boljši osredotočenosti, pri času pa so bile razlike zanemarljive. Razlika med hitenjem v notranjih izrednih razmerah in umirjeno zavestno hojo je bila pri dveh kilometrih le nekaj minut. Zanemarljiva! Saj hitenje tudi ne nastane, da bi pridobili na času.

Pogosto je do cilja potrebno po korakih in fazah. Ni bližnjic. Novoletne odločitve izražajo našo željo po kakovostnih spremembah, kar je dobro. A pomembnejša je pot do tja. In ta mnogokrat ni mogoča z enim skokom v deseto nadstropje, temveč se je do tja treba povzpeti. Če ni dvigala, bomo vsako stopnico morali premagati sami.  Možgani so varčni in dajejo prednost že obstoječim povezavam, saj to zahteva manj energije. Spreminjanje navad je zato velik izziv, ker s spremembami zavestno motimo avtomatizirane vzorce, hkrati pa ustvarjanje novih od nas zahteva več mentalnega napora.  Šele ko postane nova navada avtomatska, se ta napor zmanjša.

Skratka počasi, potrpežljivo in z velikimi galoni vztrajnosti. Naj ne bodo ambicije po radikalnih  spremembah prevelike. In zaželene so v katerihkoli drugih koledarskih terminih.