Pogovor: Mojca in Anup Gayen, humanitarca

Z manjšo skupino slovenskih popotnikov smo ju nedavno obiskali v vročem indijskem dnevu. Vroče je tam neprestano. Le poleti je še bolj vroče in soparno. Iz Kolkate, od koder smo se odpeljali v revne ruralne kraje, se avenije zlivajo v mestne prometne vpadnice natrpane z vozili. Le naša cesta, na kateri se je promet močno zredčil, se je ožila v vse bolj skromne vaške poti. Nikjer ni bilo nobenih oznak, nobenih smerokazov. Seveda smo se izgubili. Še navigacijo je zmedlo.

Anup je prišel po nas z motorjem, sedel v kombi in nas varno pripeljal do šole po asfaltiranih, betoniranih in tlakovanih kolovozih mimo siromašnih hišk in s plehom prekritih kajž, izza katerih so se videla polja. Na vhodu šole so nas pričakala dekleta v špalirju kot na kakšnem slavnostnem državniškem sprejemu, z obveznim vencem iz cvetja, kot je v Indiji navada, ki so nam ga nadele preko glave. Šola je res lepa in v svoji zasnovi drzna, delo mladega arhitekta Žige Rošerja (pritlične učilnice so brez stene ali dveh, odprte in svobodne). Tudi ozelenjena streha z lepo negovano travo je za tiste kraje nenavadna hortikulturno-urbana mojstrovina, saj je na njej obilje razcvetenih grmovnic in sadnega drevja ter sončni kolektorji, ki šoli omogočajo neodvisno napajanje z elektriko.

Šola je impresivna, resnično izjemna, a tako kot njena zunanja podoba se obiskovalca dotakne vzdušje, pomirjujoča in ljubeča spokojnost, kot bi stopili v prostore kartuzije Pleterje. Četudi je potekal pouk, so bili otroci mirni, vendar zvedavi. Nikakršnega vpitja se ni slišalo iz učilnic in hodnikov, vreščanja in prerivanja. Indijski šolarji so (glede na naše) nepredstavljivo spoštljivo disciplinirani. Ogledali smo si učilnice in številne prostore za interesne dejavnosti (šivanje, striženje, ples, glasbo ipd.), kajti dobro je, da se dekleta izučijo preprostih obrti, celo pedikure, ker jim to lahko pomaga kasneje pri preživetju.

Mojca in Anup živita v bližnjem mestecu Sonarpur in se do šole vozita z vlakom. Podeželje je revno, kot bi se pozabljeno zataknilo nekje v prejšnjih stoletjih. Po vaseh so revne hiške pogosto brez elektrike in vode. Tudi malarijo in dengo imajo, ki ju prenašajo komarji. Že bivanje v teh pogojih je težko, izbrati tak kraj zaradi plemenite ideje v dobrobit sočloveka pa skoraj nepredstavljivo. Anup je domačin, vajen indijskih razmer, Mojca pa je Gorenjka, rojena med vršaci in bujnimi gozdovi s svežim zrakom. Preprosto zmoreta nekaj, kar drugi redkeje, neverjetno moč odrekanja in občudujočo silo predanosti, iz katerih je stkan sodobni izobraževalni center sredi krajine, ki še vedno utriplje kot v starodavnih časih. Doslej je šolske klopi brusilo že stotine varovank. In še mnogo več jih bo sledilo, če bodo prejeli dovolj pomoči. Dekleta se z izobrazbo lahko dvignejo iz družbenega dna. Izobrazba je pot iz bede. Pot na svetlo. Je Ashar Alo, »pot upanja«, kajti vsak šolan otrok dalje pomaga vsej družini. Ko se je izšolal reven Anup, je pomagal izobraziti sestro in brata ter kasneje v šoli stotine deklic. Šola Piali Ashar Alo je izjemno delo dveh res izjemnih dobrotnikov.

Kaj je za vaju prava dobrodelnost in resnična pomoč človeku? Z dobrodelnostjo lahko pomagamo revnim v stiski s hrano in obleko, vendar jih bo takšen podrejen in odvisen odnos zadrževal v razmerah, ko bodo morali vedno znova prositi za pomoč. Prava pomoč se mi zdi tista, ki drugemu omogoči samostojnost, da se postavi na lastne noge, da zaživi svobodno, da se sam preživi in prehrani. Vajina šola je ravno to, pot do samostojnosti. Pot iz družbenega dna.

Mojca in Anup: seveda stremiva k temu, da ljudi opolnomočiva, da si sčasoma lahko pomagajo sami, zato tudi izvajamo šolsko izobraževanje, poklicno usposabljanje in razne tečaje učenja veščin. Vendar je včasih potrebno najprej pomagati z obleko, hrano in ostalimi osnovnimi dobrinami preden začnemo razmišljati o opolnomočenju. Ne smemo pozabiti tudi na kronično bolne in ostarele. Dobrodelnost ima veliko obrazov.

Kaj je potrebno človeku, da ima čut do sočloveka? So posamezniki, ki imajo malo in živijo skromno, vendar so kljub temu pripravljeni nuditi finančno pomoč ljudem v stiski. In so drugi, ki živijo v izobilju, posedujejo mnogo več od večine, vendar ne zmorejo dati niti drobiža. Slovenci znamo biti zelo širokogrudni, vendar tudi ozkosrčni. Kakšne so vajine izkušnje?

Mojca in Anup: imava dobre izkušnje, drugače ne bi mogla biti tu, kjer sva. Samo z nekaj podpornimi prijatelji ne bi mogla zgraditi nečesa tako velikega. Mnogo ljudi naju je podprlo in nama pomagalo, ne samo s sredstvi, temveč tudi s tem, da so širili informacije o šoli, naju bodrili, bili naši prostovoljci, gostili ali urejali našo internetno stran, ponudili stojnico za naše ročne izdelke in še marsikaj. Bili so tudi takšni, ki bi zelo radi pomagali, vendar zaradi različnih razlogov finančno tega niso zmogli. Veliko je tudi drugih projektov pomoči in ljudje morda pomagajo že drugje.

Srečala sta se pred mnogimi leti kot humanitarna delavca, prostovoljca. Lahko podelita vsak svojo življenjsko zgodbo? Kakšno življenjsko pot sta do takrat prehodila in kaj vaju je najbolj zaznamovalo? Kaj vaju je oblikovalo v to, kar sta, velikodušna in empatična človeka?

Mojca: za sebe bi rekla, da je sočutje dar. Nekdo ima dar slikanja ali pisanja, sama pa sem od nekdaj imela sočutje do drugih ljudi. Že v osnovni šoli sem rada pomagala tistim, ki so bili učno šibkejši. V srednji šoli sem redno obiskovala Center Janeza Levca v Ljubljani, v katerem so učenci s posebnimi potrebami, predvsem z motnjami v duševnem razvoju. Nato sem študirala psihologijo. S poznavanjem mehanizmov človeške psihe lahko razumeš sebe in pomagaš drugim. Kot prostovoljka sem že takrat veliko delala na otroškem telefonu, kjer smo bili na voljo otrokom in mladostnikom v stiskah. Vendar je ostajal občutek, da to ni dovolj, da so večje potrebe drugod. Imela sem gorečo željo, da bi odšla v države tretjega sveta in pomagala tam. Javila sem se na oglas za prostovoljno delo v Afriki. Za nekaj mesecev so me poslali v Bocvano, kjer sem doživela korenit življenjski preobrat. Izkusila sem namreč, kaj vse je mogoče narediti in spremeniti z močno, sodelujočo, podporno skupino ljudi. Ko sem se vrnila v Slovenijo, sem kmalu odšla kot prostovoljka v Indijo in takrat sva se srečala z Anupom.

Mojca, rekli ste, da je sočutje dar. Lahko to pojasnite. Kaj imajo tisti, ki so empatični, več od tistih, ki niso?

Mojca: mislim, da nam to, da razumemo druge, pomaga razumeti nas same. Ko se osredotočimo na drugega, zapustimo ozke prostore sebe. Razširi nas. Zdravilno je. Včasih smo povsem ujeti v svoje lastne majhne zgodbe in težave, probleme, razočaranja, izzive. Pomembno je zavedanje, da so ljudje, ki imajo mnogo večje težave in probleme od naših, ter potrebujejo prav nas, da jim stojimo ob strani. Mi morda tega sploh ne opazimo ali pa si mislimo, da nimamo ničesar za ponuditi, ali pa se bojimo, da bomo zaradi pomoči drugim sami za kaj prikrajšani. Ko pomagamo drugim, pomagamo tudi sebi. Poleg tega je brezmejna radost pomagati in dajati, mnogo večja, kot zgolj prejemati.

Bi lahko rekli, da so sočutni ljudje bolj povezani z drugimi, medtem ko so nesočutni ljudje izolirani v lupini lastnega jaza, kar je lahko zelo osamljen in dolgočasen prostor. Pristna povezanost je socialno hranilo.

Mojca: se popolnoma strinjam. Mnogo bolj smo povezani, kot se tega zavedamo. Resda so nekateri duhovni iskalci izbrali pot osame, a ti so redki (in tudi oni imajo seveda svoje pomembno mesto). Večina potrebuje stik z drugimi in kakovostne socialne vezi. V odnosih se brusimo. Smo zelo povezani in trpljenje sočloveka, kjerkoli je na svetu, vpliva tudi na nas. Sama imam velik čut odgovornosti do soljudi, posebno tistih, ki imajo manj ali nič. Sem pa zelo previdna z oznakami drugih, da so nesočutni in sebični, saj sem tudi sama velikokrat prav to. Nihče ni popoln in vsi smo v šoli življenja.

Anup, lahko sedaj vi z nami podelite vašo neverjetno življenjsko zgodbo?

Anup: moj oče je bil zidar, mati gospodinja. V družini sta bila še dva brata in sedem sester. Bili smo velika družina in smo živeli zelo skromno. Imeli smo malo kmetijo. Oče je zbolel za tuberkulozo in bil dlje časa v bolnici. Družina je ostala brez virov preživetja in to je zame pomenilo, da bi moral zaključiti osnovnošolsko šolanje. Na srečo sem dobil priložnost, da se šolam v misijonarski šoli, četudi zelo daleč od doma. V njej so imeli otroci v tujini svoje botre, ki so podpirali njihovo izobraževanje. Mene je prevzela Nemka, ki je štirinajst let financirala moje šolanje. Ni me poznala in tudi jaz nisem nje. Nikoli se nisva srečala. Prvo snidenje je bilo mnogo kasneje, ko sem bil že odrasel, izobražen in samostojen. Zaradi te svoje izkušnje, kaj pomeni za posameznika, da mu neznana oseba nameni sredstva in mu pomaga do izobrazbe, sem se že takrat zavezal, da bom tudi sam, ko odrastem, pomagal izšolati druge otroke. V revnih družinah je to ključno. Če se v revni družini izšola en sam, pomaga drugim. Tudi sam sem svoji družini pomagal, ko sem se izšolal za avtomehanika in trdo delal, da sta se izobrazila brat in sestra. Tudi druge otroke sem podprl pri šolanju in delal na več humanitarnih projektih kot prostovoljec. So ljudje, ki imajo v življenju veliko denarja, vendar ne občutijo polnosti sreče in radosti. Radost pride le takrat, ko lahko z drugimi delimo, četudi le svoje veselje. Vse dokler živimo v tem svetu, moramo delovati skupinsko, timsko. Le tako lahko družba uspeva. Ko bomo prispeli do konca življenja, bo naša edina zapuščina to, kar smo storili v svetu, za družbo, za sočloveka. Smo v svet prinesli radosti ali smo skrbeli zgolj zase?

Ko sta se srečala na humanitarnem projektu, se zaljubila, postala zakonca in si ustvarila družino (imata sina in hčer), sta začela delati na skupnem projektu, izobraževalnemu centru za revne deklice. Narediti šolo je velik korak naprej od tega, da se finančno pomaga izšolati enega ali dva otroka. Osredotočila sta se na deklice. Kakšne so te deklice in kakšno je njihovo življenje na podeželju?

Anup: deklice so na podeželju precej zapostavljene. Morajo pomagati doma v gospodinjstvu, na polju, skrbeti za sorojence, nekatere celo sem in tja služijo lastna sredstva. Trdo delajo. Nimajo nič kaj brezskrbnega otroštva. V bengalski družbi nimajo deklice na podeželju dosti veljave. Pričakuje se, da se bodo kot najstnice poročile, odšle od doma in bo njihova nova družina dalje skrbela zanje. Njihove matere so večinoma neizobražene ali pa so končale le nekaj razredov. Veliko smo razmišljali o tem, kaj storiti v takšni družbi, da bi obrodilo sadove sprememb.

Mojca: statistično je dokazano, da izobražena mama ne more vzgojiti neizobraženega otroka, medtem ko za očete to ne velja. Ni nujno, da bo izobražen oče vzgojil izobraženega otroka. Za matere pa to velja, saj so večinoma mame tiste, ki skrbijo za svoje otroke, jih vpišejo v solo, jih spremljajo, jim pomagajo pri vsakodnevnih aktivnostih. Če izobrazite deklico, s tem izobrazite družino naslednje generacije, kar močno vpliva na celotno vas. Niso pa samo deklice te, ki potrebujejo pomoč. Dečki zaradi revščine pustijo šolanje in odidejo na delo kot fizični delavci, nosijo cement in opeke. Mame teh otrok hodijo v mesto, kjer čistijo, gospodinjijo premožnim in skrbijo za njihove otroke. Vse mame opravljajo redno delo služkinj bolj premožnim. Moški opravljajo fizična dela, ki pa niso redna, temveč občasna. Pogosto so doma, še posebno, če žena dela. Čas preganjajo s tem, da igrajo karte, pijejo. Zato je v družinah veliko prepirov. Vse te družine so na nek način poškodovane. Veliko je nezadovoljstva. Okolje ni prav spodbudno.

Vendar so tudi svetli primeri. Ko smo vas nedavno obiskali s skupino Slovencev, smo srečali nekaj vaših varovank. Med njimi sta bili dve mladenki, ki pomagata na šoli. Ena v Kolkati študira angleščino in druga psihologijo. Daleč sta prispeli.

Mojca in Anup: smo zelo ponosni nanju, sta res zvezdi našega projekta. Hkrati spodbujamo dekleta, da na svoj način vrnejo nazaj nekaj od pomoči, ki so je bile same deležne. Na poti njihove izobrazbe je bilo mnogo ljudi, ki jih je podprlo in jim pomagalo. S tem, ko pomagajo na šoli pri učnih programih, omogočijo kontinuiteto projekta. Potrebne so vedno nove sile, ki bodo podprle in izvajale programe. Tri dekleta se sedaj pripravljajo na veliko maturo, sedem na malo maturo. Ko gredo ven iz naše šole drugam, se spoprimejo z močnimi izzivi. Prevzeti morajo večjo odgovornost za svoje življenje. Niso več v gnezdu. Nihče jih ne bo spodbujal, naj gredo v šolo, naj opravijo naloge, naj se učijo. To je težek prehod, ki ga vse ne zmorejo. Je pa vsak korak pomemben, vsako leto izobrazbe je napredek in ima vrednost. Znanje, ki so ga pridobile, bodo s pridom uporabile, ko bodo same mamice. Midva sva ponosna prav na vse.

Ker je šola na podeželju v zelo revnem okolju, dekletom neredko prekinejo izobraževanje, ker so potrebne doma. Revni indijski otroci morajo pogosto delati, da se družina preživi. Dekleta morajo doma gospodinjiti ali pa čuvati sorojence. Kaj storite v teh primerih?

Anup: zelo je treba biti tenkočuten in občutljiv, se posvetiti družinskim razmeram, se s starši obzirno pogovoriti, imeti razumevanje za njihovo situacijo, najti kompromise. Morda lahko deklica prihaja v šolo vsaj polovico dneva. Če si preveč odločen, se zaletiš v zid. Čutijo, kot da se jih ne razume. Vedno je treba videti tudi nasprotno stran, njihove težave, njihove probleme, s katerimi se spoprijemajo v življenju. Veliko težav nastane zaradi otroških porok, vendar ne takšnih, ki bi jih povzročili starši. Mladoletni pubertetniki se zaljubijo in pobegnejo iz vasi. To je hud problem v Indiji.

Mojca: tukaj na našem podeželju se dekle in fant ne smeta držati za roke. Tudi pod drevesom se ne moreta družiti in klepetati. Puberteta je čas, ko se dekleta in fantje spoznavajo ter iščejo družbo eden drugega. Tega tukaj ni. Nimajo stika eden z drugim. Doma dekleta čaka le dodatno delo. Morajo kuhati, čistiti, gospodinjiti. Starša se pogosto prepirata, osebnega prostora ni. In ko v taki situaciji pride »princ na belem konju«, se hitro zaljubijo, s fantom sanjajo o srečnem in brezskrbnem novem življenju ter skupaj zbežijo. Po enem letu, ko se romantični občutki in metuljčki po telesu razblinijo, je trk z realnostjo krut. Ko dekleta dobijo otroka, so mladi fantje nezreli, da bi prevzeli resno odgovornost očetovstva. Odidejo k drugemu dekletu. In obratno, četudi bolj redko, mlada mamica zapusti otroka. Menim, da bi bilo takšnih drastičnih odločitev manj, če bi bila družba malo bolj sproščena in bi mladostnikom dovolila stike in prijateljstva, kjer bi lahko izražali svoja intenzivna čustva v nekem varnem okolju.

Šele sedaj razumem, zakaj so dečki na šoli poskusno. Doslej ste imeli samo deklice. Sobivanje deklic in dečkov na isti šoli je drzen podvig. So že kakšna nasprotovanja, negodovanja?

Mojca in Anup: doslej ne. Pravzaprav so starši veseli,da sprejemamo tudi dečke, ker je težko najti šolo, kjer bi bilo res dobro poskrbljeno za otroke. Je pa res, da imamo mešane razrede samo z mlajšimi otroki. Videli bomo, kako se bodo stvari odvijale kasneje, ko bodo postali najstniki.

Plemenite ideje nimajo povsem odprtih poti samo zato, ker so žlahtne. Nasprotno. Vedno trčijo na prepreke, preizkušnje, nasprotovanja. Plemenitost trči ob temino. Indija je ekstremno zbirokratizirana, poleg tega ima visoko stopnjo korupcije. Tudi patriarhalne okove razbijata, saj dekletom omogočita izobrazbo in z njo možnost za samostojnost. Na kakšne težave sta naletela?

Anup: od tod sem doma, zato domačine lažje razumem in bolj učinkovito reagiram na težave, ko nastanejo. Bilo je veliko sumničenja in nelagodja. Vladajoči v teh krajih recimo, so se zbali, da jim bo šolanje drugih ošibilo njihov ugled, moč in vpliv. Niso bili najbolj zadovoljni, da bomo izobraževali druge. Po drugi strani je bilo veliko nelagodja tudi med vaščani. Pokazali so ga tako, da so porušili del zidu okoli šole. Včasih so zaprli cesto do gradbišča, kjer smo zidali šolo, da do nje nismo mogli pripeljati gradbenega materiala. Ker pa sem domačin in je moj izvorni dom v sosednji vasi, nisem doživljal močnejših nasprotovanj, kot bi jih kdorkoli drug, prišlek, tujec. Najbolj absurdno pa je to, da otroci tistih, ki so povzročali največ težav, sedaj obiskujejo našo šolo.

Verjetno sta potrebovala veliko modrosti in potrpežljivosti, tudi psiholoških veščin in čuta, kako pristopiti k ljudem in razbliniti njihov odpor?

Mojca: Anup ima brezmejno potrpežljivost in notranjo modrost. Ve, kaj se jim plete po glavi. Ko so zaprli cesto, je zamahnil z roko in pripomnil, naj zgolj počakamo, saj jo bodo že enkrat odprli, ker jo oni sami potrebujejo, saj se po njej vozijo in morajo imeti dostop do svojih domov. Ni šel v konflikt ali pregovarjanja, ker je razumel, da s tem ne bo ničesar rešil. Samo počakal je, da so ovire odstranili, ker so njim samim povzročale težave. Ali pa tisti, ki so nam podirali zid. Pusti jih, mi je rekel. Zid smo sezidali nazaj. Oni so ga spet porušili, zopet smo ga sezidali in še enkrat dokler ni ostal.

Anup: ljudje so bili sumničavi, niso razumeli, kaj delamo. Veliko sem se pogovarjal z njimi, da so zmogli pogledati drugače. Potrebovali so čas, da so nas sprejeli.

Mojca: ljudje smo po naravi lahko zelo sumničavi. Le zakaj bi želel nekdo delati karkoli dobrega za druge in ne zgolj za samega sebe? Kakšni so njegovi resnični nameni? Spraševali so se, kakšne bodo najine koristi? Na svet gledamo običajno tako, da moramo dobiti nekaj v zameno za tisto, kar damo. Zakaj bi bil nekdo širokogruden in bi dajal brez preračunljivosti?

Anup: obstaja pregovor, če si tat, boš tudi v drugem videl tatu. In velja tudi obratno. Dobri ljudje bodo vedno videli dobroto v svetu in pošteni poštenost.

Če rešiš enega otroka, si rešil cel svet. Katera so vajina najdragocenejša vodila, zgledi? Kaj vam vliva moči, da nadaljujeta tudi takrat, ko vaju prekrijejo življenjski viharji?

Anup: brez vere v boga ne bi zmogla. Sva kristjana. Plemenite ideje in notranje moči prihajajo od nečesa večjega. Sva le dva preprosta človeka.

Mojca: tudi za mene je to vera. Čutenje in občutenje nečesa, kar je večje od človeka, kar je vir novih moči v časih stisk in težav, kajti ljudje nas tudi razočarajo. Celo tisti, ki so bili podporni, so naju kdaj razočarali. Včasih je res težko. Pride do dvomov in spraševanj, kje sem in v kaj sem vložil svoje življenje. Je bilo vse skupaj res vredno? Pogosto me spremlja občutek, da ne naredim dovolj in da nekoga puščam na cedilu.

Anup: smo le različni ljudje, ki delamo v družbi različne stvari. Eni so socialni delavci, zdravniki, drugi inženirji, tretji novinarji in humanitarci. Smo kot eno telo z različnimi organi. Vsak od njih je pomemben. Vsi prispevamo svoje v dobro družbe. Svet potrebuje več spoštovanja, sočutja, širokogrudnosti in plemenitosti. Kajti, kot je rekla mati Tereza, svet ni lačen za hrano, temveč za ljubezen.