Dnevnik, kolumna, december: Majhne stvari z veliko ljubezni

“Ne moremo vsi narediti velikih stvari, lahko pa naredimo majhne stvari z veliko ljubezni,« je na zidu šole za revne deklice Piali Ashar Alo (v prevodu luč upanja) napisano vodilo Nobelove nagrajenke za mir matere Tereze, borke za revne in zavržene na ulicah Kalkute, nekdaj upravne in kulturne prestolnice Indije ter drugega najpomembnejšega mesta v britanskem imperiju. Na severnoindijskem podeželju, le dobro uro vožnje iz danes petnajstmilijonske Kalkute, je njena slika kot zgled dobrodelnosti tudi na steni šole, ki jo vodita zakonca, Slovenka Mojca in Bengalec Anup. Že pred leti sta se srečala med humanitarnimi prostovoljci, se zaljubila, si ustvarila družino (odraščajoč sin se šola v Sloveniji, deklica še v Indiji) in se posvetila skupnemu projektu, šoli za revne.

Začela sta v skromni hiški z nekaj deklicami, se večala in širila (sedaj so v šoli poskusno še dečki) ter s podporo (tudi iz Slovenije) zgradila izjemen izobraževalni center. Je bila lokalna skupnost navdušena? Seveda ne. Nikoli ne gre zlahka. Vedno so prepreke, zavračanja ali pa izsiljevanja za plačila, v njunem primeru za uporabnino lokalnih cest. V Indiji je pač tako. Ko mrhovinarji zaslutijo prilive, pristavijo piskrček (največkrat zgrda), da se nekaj steče še vanj. In ne gre le za denar. Moteče je tudi poseganje v patriarhalno družbo ter podrejenim ženskam z izobrazbo dati znanje in moč za samostojnost. Trmasto sta vztrajala v okolju, kjer se je čas ustavil nekje pred stoletjem ali dvema. Šolo je zasnoval mladi slovenski arhitekt Žiga Rošer (zanjo je prejel študentsko Prešernovo nagrado). Učilnice nimajo ene stene ali dveh, odprte so, kot so svobodni in sproščeni otroci na indijskem podeželju. Ozelenjen notranji atrij po potrebi spremenijo v oder za prireditve. Travnata je tudi ravna streha, na kateri je obilje razcvetenih grmovnic in sadnih dreves s plodovi. Z elektriko so samooskrbni (sončni kolektorji).

Šolo obiskuje okoli 250 učenk in učencev iz revnih družin, ki jih starši zaradi različnih razlogov niso mogli vpisati v državno šolo. Mnogi imajo samo enega starša, nekateri so sirote. Živijo v kolibah brez čiste vode, pogosto brez elektrike. Igrač nimajo. Nekateri pred vpisom v šolo v svojih rokah še nikoli niso držali knjige ali barvic. V razredu z malčki (v šolo pridejo le za nekaj ur) jih zato najprej učijo motoričnih spretnosti, nečesa, kar je samoumevno v razvoju evropskih mladičkov. V šoli prejmejo topel obrok (za mnoge neprecenljivo bogastvo), medicinsko oskrbo in mesečni paket z osnovnimi higienskimi potrebščinami. Vsaka deklica dobi svojo uniformo ter vse, kar potrebuje za šolo, v kateri so poleg rednega pouka tudi knjižnica in računalniška soba, prostor za igro, dvorišče z igrali, glasbene in plesne ure ter učenje različnih veščin (šivanje, striženje, kozmetične storitve, izdelovanje voščil, nakita), ki bi mladim dekletom kasneje morebiti pomagale pri preživetju. Šole ne dokončajo vse. Revščina je prehuda in pogosto jih zadržijo doma, da pomagajo družini (služijo, gospodinjijo, čuvajo sorojence). Tudi poročajo jih še vedno zelo zgodaj, deklice celo pri dvanajstih, štirinajstih letih. Kljub temu je nekaj varovank šole prispelo do univerze. Ena od njih je sedaj učiteljica. Druga končuje študij psihologije. Dobili sta dostojno življenje. Se dvignili z družbenega dna. In kako malo je potrebno! Letni stroški za šolanje enega otroka znašajo 270 evrov. Njihove številne botrice in botri so tudi iz Slovenije. Lahko se jim pridružite.

Vsak, ki se v Indiji izšola, spremeni življenje ne samo sebi, temveč vsej družini, ker ji lahko pomaga. To se je zgodilo Anupu. Kot majhnega dečka iz revne družine so ga poslali v internat, ki so ga vodili krščanski misijonarji. Izučil se je za avtomehanika, garal od zore do mraka in z zasluženim pomagal izšolati sestro in brata. Anupu je šolanje več kot štirinajst let plačevala Nemka, ki ga ni nikoli srečala. Ni vedela, kdo je, kakšen je, kako marljiv je, v kakšne roke gre njen denar in za koga. Redno mu je pisala pisma, ki jih je hranil kot svetinjo. V njih je bilo navedeno mesto, od koder je bila gospa, ter njeno ime. Ko je Anup odrasel, je goreče želel spoznati svojo dobrotnico, ki mu je omogočila novo, kakovostno življenje. Kar nekaj časa so jo iskali v mestu, ki je omenjeno v pismih. In ko sta se prvič v življenju srečala, nihče ni mogel zadrževati ganjenih solz. Kajti vsako malo dejanje dobrote šteje. Spremeni ne samo eno življenje, temveč več njih. Nemka je spremenila Anupovo življenje in on dalje življenje svojim sorojencem in stotinam deklic v šoli. Seveda v tandemu z ženo Mojco, psihologinjo po izobrazbi, ki s svojim znanjem prispeva k še večji kakovosti šole.

Njuno odrekanje in nesebična predanost sta občudujoča. Ni pa potrebna pomoč le na revnih delih sveta. Povsod po svetu so ljudje v stiskah, tudi v Sloveniji. Vseeno je, kje in v koga so vloženi naši napori. Vsi smo del človeštva in prav povsod je potrebna pomoč, saj svetovno bogastvo še nikoli ni bilo bolj ostudno nesorazmerno razporejeno, kot je danes. Čas je, da se osvobodimo suženjske revščine, izkoriščanja in neenakosti. Na tej poti pa ne moremo vsi narediti velikih stvari in korenitih družbenih sprememb. Vendar lahko majhne. Mojca in Anup sta ustvarila majhno stvar z veliko ljubezni. In za to gre. Za dejanja plemenitosti, ki prinašajo spremembe.