Dnevnik, kolumna, november: Ko so z neba viseli kozarčki

Zakaj ustvarjati elitistični vorteks, ekskluzivni, razkošni, dekadentni družbeni vrtinec, v katerem so nekateri »in« in drugi »out«? Dražiti radovednost? Podžigati željo, da se postane del te elite? Socialna vključenost (ali izključenost) je učinkovito manipulativno sredstvo nadzorovanja ljudi in vpliva nanje. Elitistični vorteks potrebuje izločene, ki si ga želijo. Le tako postane pomemben, da vrtinči igro moči, kapitala in vpliva. Umetnosti zanj postane le sredstvo.

 

  • Časnik Dnevnik, priloga Objektiv, rubrika Razmegljeno, objava  8. 11.  2024
  • Povezava na Dnevnik: tukaj

 

Z Ljubljano je Marina povezana že desetletja še iz časa pred letom 1997, ko je na Beneškem bienalu prejela zlatega leva za pretresljiv nekajdnevni performans Balkanski barok. Bilo je po bratomorni vojni. V zatemnjeni galeriji je ribala kosti. Vonj v prostoru je zaradi razpadajočega mesa v vročih dneh postajal iz dneva v dan bolj jedek, mrliški. Vem, ker sem jo vsak dan obiskala. Redki smo jo. In nihče ni delal selfijev. Leto za tem je imela v Moderni galeriji izčrpno retrospektivo. Del dogodkov je potekal v Cankarjevem domu: razstava njenih zgodnjih del ter skupnih projektov z Ulayem (že takrat!) in v Linhartovi dvorani performans Biografija. Presunila nas je. Razširjene prste dlani je položila na mizo in konico noža zabadala v prostor med prsti čedalje hitreje, se vmes ranila in vidno krvavela. Bila je radikalna. Brezkompromisna. Naslednje leto je Moderni galeriji podarila performans Ritem 0 za stalno zbirko sodobne umetnosti Arteast 2000+. Kadarkoli si ga lahko ogledate na stalni razstavi v MSUM na Metelkovi. Sodelovala je tudi na drugih razstavah in projektih. Njene vezi z Ljubljano so se (zaradi MG+MSUM) tkale desetletja. Ta pomembna preteklost se sedaj ob pripravah na razstavo Marina/Ulay nerazumno zamolčuje. Kot bi se z Marino srečali prvič! Kot da ne bi pustila močnih sledi na več generacijah umetnikov ter kustosov! In zakaj se ustvarja medijski trušč, kot bi šlo z razstavo v Cukrarni za kulturni projekt nacionalnega pomena? Ne gre! Imamo pa obilje agresivne medijske (samo)promocije, ki občasno deluje kot snobovska maškarada. Poglejmo dva primera.

Ker je bil v Piranu Marinin video Zlata maska del instalacije slovenskega ustvarjalca, je na razstavo (ko jo je obiskala Marina) prišla kar predsednica države, četudi ne gre za kompleksno tematsko razstavo ali za mednarodno uveljavljenega slovenskega umetnika. Razstave tudi niso odprli, temveč zaprli! Pazite, Nataša Pirc Musar je prišla na zatvoritev, ne na otvoritev! Saj to vendar nima nobenega smisla! Dogodek se zaključuje! Edini smisel je potemtakem promocijski. Ustvariti material za medijske objave. V njih smo izvedeli še, kdo z Marino prijateljuje, katera je bila Ulayeva partnerica in kdo je partner Ulayeve partnerice. Je v pripravah na razstavo v Cukrarni (zato je Marina prišla k nam) res pomembno, kdo je s kom v intimnem razmerju? Še nikoli ni bilo ob katerikoli razstavi toliko tabloidnega rumenega smetja in prozorne samopromocije kot tokrat. Žal se pri tem ni končalo.

Že naslednji dan je bilo medijem poslano sporočilo za javnost o požrtiji (!). Tudi to je obscena novost. Doslej niso še nobene razstave, predstave, koncerta, festivala, četudi smo gostili vrhunske svetovne umetnike, spremljali komunikeji o večerjah. Ta je bila namenjena 40 gostom. Eliti! Tistim z debelimi denarnicami. Kuhal je vrhunski chef. »Z neba so viseli kozarčki z ajvarjem in kremo iz slovenskega mladega sira, vrh kozarčka pa je pokrival kaviar iz ajvarja. Marina namreč obožuje ajvar,« so zapisali. Samo ta večerja za elito, ko so »z neba viseli kozarčki«, je stala toliko, kot bi stalo 365 kritik, vsak dan v letu ena, z občutno višjimi honorarji, kot jih zmoremo trenutno v medijih. Saj veste, da se domača kulturna produkcija zaradi pomanjkanja sredstev kritiško skorajda ne motri več. Bomo imeli pa razstavo, ki bo segla v milijone. Potrebovala bo injekcije kapitala, da jo nahrani. In zgodila se bo ravno v Cukrarni, kjer je cvetober slovenskih pesnikov nekdaj hiral v revščini. No, vsaj to je ostalo enako. Z bedo se mnogi domači umetniki spopadajo tudi danes.

 

O avtorici

Sem diplomirana literarna komparativistka, ki je petindvajset let novinarila in urednikovala (Delo, Mladina, Mag). Po močni izgorelosti sem v lastni založbi Reset.Restart izdala tri knjige. Prvencu in uspešnici Stres, kuga sodobnega časa sta sledili knjigi Smem biti to, kar sem ter Pogovori o vizualni umetnosti. Sem kolumnistka v Dnevnikovem sobotnem Objektivu, voditeljica pogovorov v podkastu, predavam o stresu in izvajam protistresne vikend retreate (umike).

Arhiv: Zgodbe

Arhiv: Odmevi

Arhiv: Intervjuji