Dnevnik, kolumna, marec: Od kod zares pretijo nevarnosti?

Od kod zares pretijo nevarnosti

Živimo v histeričnih časih, v katerih smo dnevno zasuti z nevarnostmi. Zato je nastala Bela knjiga in iz Bruslja so nam rekli, da se moramo oborožiti. Do zob in še čez. Na stran naj bi potisnili solidarnost in socialno blaginjo, kakovostno zdravstvo in šolstvo, učinkovit trg delovne sile (ki ga že sedaj uničuje socialni damping, kot je uvažanje podplačanih delavcev iz Azije, da vozijo buse in delajo po domovih za starejše, ker domači delovni sili ne nudimo dostojnega plačila). Nevarnost, ki nam menda preti, se imenuje Putin, četudi se zdi, da so mnoge druge nevarnosti bolj nevarne. Tiste, za katere ne vemo, od kod prihajajo. Samo slutimo jih. Kot sem jih pred dvajsetimi leti ob oboroženem ropu v Peruju.

S par domačini in nekaj tujci sem na majhnem čolnu prečkala enega od divjih pritokov Amazonke, ko so nenadoma od nikoder na gliserju pridrveli oboroženi banditi, z mitraljezom streljali po vodi in nas zaustavili. Vrgla sem se na dno čolna in v roke zakopala obraz. Nisem jim hotela videti v oči, kot bi hotela preprečiti, da se me njihovo zlo globlje dotakne. Na zatilju sem začutila hladno cev pištole. Nekdo je z njo udarjal v mojo glavo in kričal po špansko nerazumljive besede. Morda je mislil, da pod telesom skrivam denar. Oropali so nas, vzeli vse, dokumente, prtljago, denar. Sredi amazonske divjine sem obdržala le oblačila, sončna očala in plastenko vode. A to ni bilo najhuje. Zlovešča nevarnost se je začela kasneje, ko smo prišli na policijsko postajo, kjer naj bi rop prijavili in prejeli potrdilo o kraji dokumentov. Ure in ure smo čakali na praznih hodnikih v napeti negotovosti, kako se bomo brez denarja izmotali iz pozabljenega dela divjega sveta. Zaprosila sem za sanitarije. Kavalirsko so me poslali v komandirjeve, ki so bile na drugi strani njegove sobe. Vstopila sem. Za mizo je sedel dobro rejen moški z masivnimi zlatimi verižicami okoli vratu, nekaj zlatimi zobmi in gromozanskimi zlatimi prstani s poldragimi kamni na večini svojih debelih prstov ter zvaljen v udoben fotelj gledal televizijo. Pretresena nad prizorom sem šele v sanitarijah, v intimnem prostoru za zaprtimi vrati, odrevenela v preblisku spoznanja. Čim prej od tod, kajti tukaj je pravzaprav zares nevarno, med skorumpiranimi kriminalci v uniformah in z močjo, ki jim jo daje državna služba na policijski postaji. Moje preživetje je bilo odvisno od njih. Kako močno so me pripravljeni stisniti ob zid? In kako dolgo stiskati? Kaj vse si obetajo? Izsiljevali in pritiskali so nevidno. Z zavlačevanjem in odlašanjem. In podobno, kot tedaj v perujskih sanitarijah, se počutim te dni tukaj v Evropi. So nevarnosti, ki so jasne, transparente in vidne, a bolj nevarne so tiste, ki so skrite. Moč v rokah nenasitnega pohlepa.

Zaradi korupcije izgubimo v Sloveniji 3,5 milijarde evrov, kar je malo manj, kot na leto namenimo za zdravstvo ali oskrbo starejših. Ocenjena višina sredstev je sicer iz leta 2019 (poročilo politične skupine Zelenih v evropskem parlamentu), vendar se od takrat ni kaj dosti spremenilo. Slabše je bilo. Leta 2023 smo imeli še nižjo oceno in lani ponovno enako kot leta 2019. Tolikšnega razvrata z javnimi sredstvi ne bi bilo, če bi delovala pravna država in sodišča. Nedavno sta bila odpuščena dva, ki sta v podjetju in organizaciji opozarjala na korupcijo (v Darsu in v ZD Koper). Je kdo na nogah? Nihče! Živimo v državi ekscesnega ropanja, ki je vsem na očeh. V vsiljeni »normalnosti« plenjenja, ki postaja po svetu nadomestna oblika diplomacije. Trump želi evropska ozemlja (dansko Grenlandijo), ukrajinske rude in sosednjo Kanado, prste pa steguje še po Panami in Gazi, kjer bi etnično počistil, kar je ostalo po genocidu, in na ruševinah zgradil letovišča, ker je morje tam lepo. V Ameriki na konference zavrača vstopiti znanstvenikom, ki ga domnevno kritizirajo, težave na meji pa imajo tudi tisti, ki so spremenili spol. In tej nasilni avtokraciji še vedno pravimo demokracija. Evropa je do nje povsem šlevasta, ob genocidu v Gazi le leporeči, kljub množičnim protestom proti korupciji in kriminalu v Srbiji pa se »konstruktivno« pogovarja s tistim, zaradi katerega so protesti nastali. Bo pohodila prizadevanja študentov po pravni državi zaradi lastnega ekonomskega interesa po izkopavanju litija? Keš je v Evropi žal nad pravnim redom in socialno pravičnostjo. Tudi pred mirom, saj bomo za oboroževanje namenili astronomskih 800 milijard evrov. Proizvajalci orožja in posredniki si že manejo roke. Mi pa bomo zaradi mastnih dobičkov peščice zategovali socialne pasove in ob tem kimajoče dopustili, da nam (za orožje), kot je na družbenem omrežju zapisala predsednica evropske komisije Ursula von der Leyen, »zasebne prihranke spremenijo v prepotrebne naložbe«. Ker, kot pravi,»nastaja nov svetovni red«.

V njem dve velesili želita končati vojno v Ukrajini in si razdeliti plen. Evropa bi jo nadaljevala. Od kod potem zares nevarnosti? Od Putina? Od Trumpa? Od same sebe, ker omledno ne zmore zunanjepolitične odločnosti? Od Izraela, ki terorizira zahodni svet (in vse, ki dvignejo glas zoper genocidni masaker)? Nad koga bomo šli z 800 milijardami orožja? V bran Grenlandiji? Kot bi gledali cesarjeva nova oblačila in se sprenevedali, da je cesar oblečen, četudi bi vsi videli, da je nag. Orožja je že sedaj toliko, da bi z njim lahko razstrelili planet. Manjka človečnosti in vladavine prava.