Dnevnik, kolumna, april: Dan antikulture

Dan antikulture

Enajsti maj 2025. Mračen dan, ki bo zapisan v zgodovino. Več kot šest milijonov bomo zapravili za referendum zoper prenovljeno verzijo zakona, ki ga imamo že od leta 1974, in zoper dodatke k pokojninam za umetniške dosežke, čeprav dodatke prejemajo tudi športniki. Zagovorniki referenduma menijo, naj se umetniki raje zaposlijo, saj bodo tako na starost prejemali dostojno pokojnino. Umetnost naj torej ustvarjajo v prostem času. Slikajo, pišejo in skladajo naj ob večerih in vikendih, snemajo filme v času dopustov. Umetnost s tem postane hobi, ljubiteljska dejavnost. Kaj sledi? Če je umetnost zgolj hobi, zakaj potrebujemo fakultete, kot so ALUO, AGRFT, Akademija za glasbo?

Kultura je postala strelivo, ki ga ena politična stran zlorablja za napad na drugo. Za mobilizacijo gneva zoper umetnike so izbrali primere iz sodobne umetnosti (Smrekar, Semenič, Boris A. Novak, Hlapci v SMG), s katerimi so sprožili močna čustva in ta dalje podžigali s hujskanjem. Iz zgodovine (ter dveh psiholoških eksperimentov, Stanfordskega in Milgramovega) pa vemo, da se človek lahko pretvori v zver ali v dobrotnika, odvisno od tega, s čim se duhovno in duševno hrani. Demokracija ni nikakršno zagotovilo za zdravo družbo. Že ob njenih začetkih v antičnih Atenah je enega etično najvišje stoječih mož v zgodovini, filozofa Sokrata, obsodila na smrt demokracija. Ne nor avtokrat. Plebs je odločil. In narod je izbral tudi v Nemčiji. Hitler je prišel na oblast demokratično. Bil je izvoljen. Po drugi strani so razsvetljeni absolutisti učinkovito reformirali države in ustvarili moderne družbe! Upravni aparat v habsburški monarhiji je veljal za enega najmanj skorumpiranih. Marija Terezija je uvedla obvezno šolanje, reformirala upravo, pravosodje, vojsko, davke ter zapovedala saditi krompir. Saj verjetno veste, da ni od tu, temveč so ga (tako kot koruzo) prinesli španski konkvistadorji iz področja Andov (Peru, Bolivija, Čile). Kmetje so se ji upirali, vendar je preprečila lakoto. Bi bile danes mogoče njene reforme? Ne bi. Za vsako bi razpisali referendum in jo zrušili samo zato, ker jo je predlagala nasprotna politična stran. Ker vsebina ni pomembna. Je samo sredstvo obračuna, kot je referendum za dodatke k pokojninam za umetniške dosežke in z njim vred umetniki s svojimi deli.

Če bi živel Srečko Kosovel danes, bi promotorji referenduma raztrgali njegovo konstruktivistično poezijo. Kons 5 (»Gnoj je zlato in zlato je gnoj, oboje = 0 …«), bi pristal na obcestnih jumbo plakatih, češ, poglejte izrojeno umetnost. Tudi Prešerna bi se lotili, babjaka, ki ima nezakonske otroke in pijančuje po gostilnah. Udarili bi po impresionistih, »špinačarjih«, ki pretiravajo z zeleno, na slikah pa se le motno vidi, kaj so napleskali. Še otroci znajo bolje! In Zoran Mušič, kaj nas briga, če so njegove slike v zbirki francoskega Centra George Pompidou in v zasebni zbirki Peggy Guggenheim! So temačni zmazki o izkušnji koncentracijskega taborišča Dachau, ki ga morda sploh ni bilo. Nekako tako gre ta diabolična, destruktivna logika.

Države, v katerih je cvetela umetnost in znanost, so imele vedno dobrotnike in podpornike. V Firencah so bili Medičejci. Brez njih bi ne bilo renesanse in duhovnega razcveta Evrope. V širokogrudno odprte Firence so emigrirali učenjaki iz Konstantinopolisa (sedanji Istanbul) v času propada Bizanca in s sabo prinesli znanje ter knjige, kot je Justinijanov kodeks, v katerem je zbrano antično rimsko pravo. Na teh temeljih je nastala sodobna Evropa. In zaradi Medičejske podpore umetnikov smo dobili mojstrovine, ki jih še danes občuduje ves svet. A kaj bi to! Za zagovornike referenduma bi bili ti umetniki zgolj razvratniki in blasfemiki. Botticelli je na Rojstvu Venere brezsramno narisal joškice, Leonardo da Vinci jih je nesprejemljivo razgalil na Devici z otrokom, razvratni Michelangelo pa je onečastili sveto cerkev, saj je moškim v Sikstinski kapeli izprijeno narisal lulčke. Prav je, da so jih kasneje prekrili! Kakšno zapravljanje denarja! Za goloto in obscenost! In to v cerkvi! Nekaj takšnega bi rekli zagovorniki referenduma, kajti mnogi med njimi niti ne vedo, kdo so največji mojstri umetnosti vseh časov.

Umetnost je žlahten izraz človekovega raziskujočega in ustvarjalnega duha. Stvaritve so se skozi celotno zgodovino človeštva porajale z veliko odrekanja in predanosti. Kljub temu ni odlično vse, kar nastane. Večji del sedanje umetniške produkcije ne bo šel dalje v prihodnost. Zgodovinsko sito vsakič neusmiljeno pretrese in odbere najbolj vredno. Zato poklon vsem, ki z izjemno požrtvovalnostjo ustvarjate na tem nehvaležnem terenu ter se ob tem preživljate drugje. Prešeren je bil pravnik. Valentin Vodnik duhovnik. Fran Saleški Finžgar tudi. Oton Župančič je vodil Francoski kulturni center. Jakopič pa je životaril v revščini. Je res tako težko takim izkazati priznanje za njihove dragocene prispevke k slovenski kulturi?

Sloviti britanski komik John Cleese (Monty Python) se je nekoč norčeval iz neumnosti. Če si neumen, je dejal, ne moreš vedeti, da si neumen, ker moraš biti relativno pameten, da bi vedel, kako neumen si. Za razumevanje umetnosti je potrebno imeti o njej vsaj malce izobrazbe. Tisti, ki je nimajo, stresajo o umetnosti neumnosti, vendar žal tega ne vedo. Ali pač? Morda so pripravljeni za nekaj političnih točk hladno zadušiti esenco lastnega naroda, kulturo.