V času svete maše, ko se okrogel kos nekvašenega pšeničnega kruha alkemično preobrazi v posvečeno hostijo oz. Kristusovo telo, se med verniki rožlja s kovanci in nabira denar ter jih moti v kontemplaciji z najsvetejšim. Le kaj bi storil Kristus? »Iz vrvi bi spletel bič ter vse izgnal iz templja. […] Raztresel bi denar in prevrnil mize ter rekel: ‘Spravite proč vse to in iz hiše mojega Očeta ne delajte tržnice!’« (Jn 2,13-16). Nikjer na svetu med verskim obredom ne mešetarijo z denarjem tako nespodobno. Ko naj bi bila pozornost v ljubeči predanosti usmerjena k bogu, je motena z denarjem in prisilno »daritvijo«, z nabirko. Nagnusno.
- Časnik Dnevnik, priloga Objektiv, rubrika Razmegljeno, objava 23. 5. 2025
- Povezava na Dnevnik: tukaj
Svete krave
Na družbenih omrežjih so še vedno prepiri o nedavnem referendumu, umetnikih in njihovem statusu. Gnev in zavist je (absurdno) uperjena proti precej majhni in skromno preskrbljeni družbeni skupini. Kaj pa druge, zares bogate in mnogo večje? Ena od slovenskih svetih krav (če uporabimo ta frazem za nedotakljivo osebo, skupino ali stvar) je katoliška cerkev, njeno premoženje in letni prihodki. Država jo širokogrudno podpira, četudi ima fantazmagorična učenja, pravljične »resnice«, nenaravne dogme in škodljive zapovedi. Nekatera so »uzakonili« tisočletja po smrti svojega učitelja. Celibat so uvedli leta 1139, brezmadežno spočetje device Marije leta 1854 in vnebovzetje device Marije leta 1950. Obe verski resnici o Mariji sta nezmotljivi, trajni in za vernike zavezujoči. Pravita, da je Marijo oplodil sveti duh (ne semenčica), po smrti pa je bila z »dušo in telesom vzeta v nebeško slavo.« Le kaj ji bo v nebesih telo? In zakaj sta postali »resnici« šele nedavno? Bolj smo oddaljeni od zgodovinskega Jezusa, bolj čudno je.
Poglejmo celibat. Zaradi obvezne neporočenosti je cerkvi ostajalo vso nagrabljeno imetje, saj ga duhovniki niso delili z ženami in potomstvom. Ker pa večina duhovnikov spolne vzdržnosti in zatrtja naravnih nagonov ne zmore, so se razširile spolne zlorabe (pedofilija, seks s farankami, hišnimi pomočnicami in nunami, nezakonski otroci in prikriti splavi). Stoletja se jih je pometalo pod preprogo. Pomembnejše je bilo ohraniti dober videz in finančni imperij. V Sloveniji je katoliška cerkev najbogatejši zasebnik v državi. Je največja lastnica nepremičnin in naravnih bogastev (gozdov, kmetijskih zemljišč). Njeno premoženje je ocenjeno na več milijard. Ima prihodke od gospodarskih dejavnosti, prejemke iz državnega proračuna, donacije vernikov (mašni darovi, desetine ipd.). Kljub temu ima še številne finančne olajšave ter privilegije, ki jih niso deležna druga podjetja ali posamezniki. Poglejmo samo dve: nabirke na mašah in plačilo prispevkov za socialno varnost (pokojninsko in zdravstveno zavarovanje) duhovnikov.
Nabirka je zbiranje denarja med sveto mašo. Nekdo hodi med verniki z rdečim mošnjičkom, jim ga potisne pod nos in cinglja s kovanci. Ker farani ne želijo narediti vtisa zadrtih stiskačev, v mošnjo porinejo nekaj kovancev in bankovcev. V času svete maše, ko se okrogel kos nekvašenega pšeničnega kruha alkemično preobrazi v posvečeno hostijo oz. Kristusovo telo, se med verniki rožlja s kovanci in nabira denar ter jih moti v kontemplaciji z najsvetejšim. Le kaj bi storil Kristus? »Iz vrvi bi spletel bič ter vse izgnal iz templja. […] Raztresel bi denar in prevrnil mize ter rekel: ‘Spravite proč vse to in iz hiše mojega Očeta ne delajte tržnice!’« (Jn 2,13-16). Nikjer na svetu med verskim obredom ne mešetarijo z denarjem tako nespodobno. Ko naj bi bila pozornost v ljubeči predanosti usmerjena k bogu, je motena z denarjem in prisilno »daritvijo«, z nabirko. Nagnusno.
Koliko sredstev se zbere v nabirkah po Sloveniji, ne vemo. Katoliška cerkev nima javne evidence. Poskusimo z oceno. Po podatkih iz leta 2022 je bilo v Sloveniji 2691 sakralnih enot (cerkev, kapel, zidanih znamenj in križev), vendar le 685 teritorialnih župnij, v katerih se redno obhajajo svete maše. Če imajo v njih povprečno po dve maši na dan in na vsaki zberejo skromnih 50 evrov, bi izkupiček štel 34.250 evrov na dan oz. 12,5 milijona evrov na leto. V to cifro niso všteti darovi za maše, pogrebe in drugi prispevki vernikov. In ker se nabirka obravnava kot prostovoljna donacija, ni obdavčena (!). Znesek naj bi se vpisal v knjigo prihodkov, ki jo vodi župnijsko računovodstvo. Finančna uprava RS sicer lahko preverja poslovanje župnije, če obstaja sum davčnih nepravilnosti, a običajno ne posega v prostovoljne nabirke. Gre za izjemno visoke zneske neobdavčenih sredstev v povsem nenadzorovanem in netransparentnem sistemu.
Četudi je cerkev milijarder in najbogatejši zasebnik v državi, cerkvenemu osebju iz državne malhe krijemo še del prispevkov za socialno varnost (po podatkih za leto 2023 je bilo to 3,7 milijona evrov za 704 posameznikov). Zakaj? Ker naj bi duhovniki »opravljali splošnokoristno dejavnost«. Jo res? In za koga? Bolj kot duhovniki nudijo znanstveno podprte strokovne storitve recimo fizioterapevti in psihoterapevti, vendar ne prejmejo nobene socialne podpore (kritja prispevkov), četudi delajo v dobro za vsakogar, ne le vernikov. Tudi smetarji opravljajo splošnokoristno dejavnost in peki, vozniki avtobusov. Pravzaprav prav vsak v družbi dela nekaj za nekoga. Skoraj vsi opravljamo neke splošnokoristne dejavnosti.
V cerkvi se pri pravici do plačila prispevkov za socialno varnost duhovnikov sklicujejo na ustavo in zagotavljanje enakopravnosti (14. člen) zlasti s kulturnimi delavci. Kakšna enakopravnost?! Samozaposleni v kulturi prejemajo državno pomoč zgolj v primeru, če njihovi letni prihodki ne presegajo cenzusa, ki ga vsako leto z uredbo določi vlada (za leto 2024 je 21.244,48 evrov). Če ga presežejo, pomoč izgubijo, ker so recimo izdali uspešno knjigo po dveh sušnih letih brez zaslužka, ker so jo pisali. Duhovniki živijo brez skrbi. Ne pesti jih cenzus, zato ne morejo izgubiti državne pomoči in ne rabijo iskati dela na trgu. So uslužbenci ene od najbogatejših združb, ki poskrbi za vse njihove potrebe.
Bo referendum za korekcijo tudi teh privilegijev?