Dnevnik, kolumna, junij: Krščanstvo à la carte

Krščanstvo à la carte

Dobili smo prvega bilijonarja (Elona Muska po vstopu njegovega vesoljskega podjetja SpaceX na borzo). Postal je najbogatejši zemljan v zgodovini človeštva v času, ko za kronično lakoto še vedno trpi 673 milijonov prebivalcev in dodatnih 2,3 milijarde prehransko negotovost. V tem istem tednu je odstopil René Mayrhofer, eden vodilnih Googlovih strokovnjakov za varnost. Razlog: sodelovanje tehnološkega velikana z ameriškim ministrstvom za vojno pri uporabi umetne inteligence za zaupne vojaške naloge. »Vodstvo je izgubilo moralni kompas«, je zapisal v odpovedi. (Pred tem je že maja 2023 odstopil »boter umetne inteligence« in eden vidnejših Googlovih strokovnjakov Geoffrey Hinton zaradi nevarnosti tehnologije, ki jo je pomagal razviti, saj predstavlja grožnjo in resna tveganja za človeštvo.) Zaradi takšnih dogodkov se je zdelo, da bodo tisti, ki si nadevajo pridevnik krščanski, posebno v politiki, glasno planili v podporo encikliki (okrožnici) papeža Leona XIV. Vendar niso!

Leon XIV. je ob 135-letnici znamenite enciklike Rerum Novarum (Nove stvari) Leona XIII. (nanj se je navezal tudi z izbiro svojega papeškega imena) podpisal svojo prvo encikliko Magnifica Humanitas (Veličastno človeštvo), ki je bila objavljena 25. maja. Enciklika njegovega predhodnika Leona XIII., ki je nastala leta 1891, velja za prelomno. Bila je odgovor na socialna vprašanja, ki jih je povzročila industrijska revolucija, na revščino delavcev, izkoriščanja, razredne konflikte. Opozorila je na dostojanstvo delavca (ki ni stroj ali proizvodni dejavnik, temveč oseba s pravicami in moralno vrednostjo) in na njegovo pravico do pravične plače. Kritizirala je nebrzdani kapitalizem, ki vodi v izkoriščanja delavcev in koncentracijo bogastva v rokah manjšine. In govorila je o tem, da imajo delavci pravico ustanavljati društva, sindikate in druge organizacije za zaščito svojih interesov, kar je bila za tisti čas pomembna podpora delavskemu organiziranju. (Osvežite si papeževe napotke kvazikristjani v slovenski vladi.) Resda pa je enciklika Leona XIII. zavračala socializem: kapital in delo naj bi sodelovala, saj sta medsebojno odvisna.

Leon XIV. se 135 let kasneje v encikliki loteva družbenih in etičnih izzivov našega časa: umetne inteligence in digitalne revolucije. Opozarja, da lahko umetna inteligenca ustvari ogromno bogastvo, hkrati pa razvrednoti človeško delo in poveča družbene razlike. Če je v 19. stoletju nekaj sto industrialcev nadzorovalo proizvodna sredstva, danes relativno majhno število tehnoloških korporacij obvladuje ogromne količine podatkov in računalniške moči. Skrbi ga možnost, da bo umetna inteligenca postala orodje za nadaljnjo koncentracijo moči in bogastva, saj bodo imeli lastniki teh sistemov koristi od povečane produktivnosti, medtem ko bodo stroški prehoda – izguba delovnih mest, potreba po prekvalifikaciji – padli na milijone ljudi. Boji se nastanka družbe, v kateri bodo nato ti milijoni dojeti kot ekonomsko odvečni. V industrijski dobi je bil delavec izkoriščan, vendar potreben. V skrajnem scenariju avtomatizirane družbe pa obstaja nevarnost, da velik del prebivalstva ne bo več niti izkoriščan, ampak preprosto nepotreben. Zato kritizira razvoj, pri katerem koristi avtomatizacije pobere ozka tehnološka elita, medtem ko večina nosi stroške te preobrazbe. Vprašanje zanj ni, kaj umetna inteligenca zmore, ampak kdo bo imel od nje koristi in kdo bo plačal njeno ceno. Govori o »novih oblikah suženjstva« in s tem ne misli le ekonomske podrejenosti, temveč družbo, v kateri človek postopoma izgublja nadzor nad svojim delom, svojimi podatki, svojim časom in celo nad občutkom, da je njegovo življenje za skupnost pomembno. V tem vidi eno večjih moralnih nevarnosti digitalne dobe. In še nekaj! Ena bolj radikalnih trditev v encikliki se dotika vojne. Papež meni, da je teorija pravične vojne v svoji klasični obliki povsem zastarela, saj se je skozi stoletja pogosto uporabljala za opravičevanje vojn in je zato izgubila svojo prvotno funkcijo moralne zavore. (V krščanstvu je dolgo obstajala napetost med dvema idealoma: Jezusovim naukom nenasilja in potrebo držav, da se branijo. Iz tega je nastala teorija pravične vojne.) Leon XIV. govori o potrebi po novih, strožjih etičnih omejitvah.

Po encikliki je zavladal aroganten molk. In le dan za tem, ko je papež ob nedavnem obisku Španije v baziliki Svete družine (Sagrada Familia) v Barceloni izrekel besede, da »ne moremo verjeti v Jezusa in spodbujati vojne, ne moremo verjeti v Jezusa in ubijati nedolžnih«, je nova slovenska vlada s strankami, ki se sklicujejo na krščanske vrednote, razveljavila ukrepe proti Izraelu, med drugim prepoved izvoza in tranzita orožja. Kako lahko sprostitev trgovine in dobave orožja državi, ki izvaja genocid in neusmiljeno pobija otroke, poslanci NSi uskladijo s svojo krščansko vestjo?

Naj se snamejo rokavice političnega krščanstva à la carte, iz katerega se poljubno odbira in manipulativno interpretira marsikaj, samo tistega ne, kar zares piše v Svetem pismu. Živite ljubezen do bližnjega, za božjo voljo! Čas bi bil, da se začnemo pogovarjati o miru, o sodelovanju, o solidarnosti. Globalna neenakost je hujša, kot kdajkoli prej. Levih in desnih ni več. So zgolj tisti, ki delujejo v dobro skupnosti in socialnih pravic, ter tisti, ki podpirajo interese kapitala, bogatenja peščice in izkoriščanja ljudi.