Dnevnik, kultura, avgust: Kje se konča preživetje in začne kolaboracija?

Kje se konča preživetje in začne kolaboracija?

Dramo Na čigavi strani (Taking Sides,1995) britanskega dramatika Ronalda Harwooda je Gledališče Ulysses v petek premierno uprizorilo na Malem Brionu v režiji Lenke Udovički in v sodelovanju s Sarajevskim vojnim gledališčem (SARTR). Predstava o nacizmu, oportunizmu, pogumu in moči umetnosti.

Tokratna izvedba (Lenka Udovički je dramo prvič režirala že leta 1997 v Ateljeju 212 v Beogradu) je posvečena pogumnemu izraelskemu dirigentu Ilanu Volkovu. Septembra 2025 je dirigiral v londonskem Royal Albert Hallu in imel namesto zaključnega priklona političen nagovor o vojni v Gazi. Dejal je, da prihaja iz Izraela, ki ga ima rad, vendar je to, kar izraelska vlada počne v Gazi, »grozljivo in strašljivo«. Opozoril je na množično trpljenje palestinskih civilistov, na ubijanja, razseljevanja, uničenje bolnišnic in šol ter humanitarno katastrofo. Del občinstva ga je glasno podprl z aplavzom, drugi so ga izžvižgali. Kasneje je v intervjujih pojasnil, da se je kot izraelski državljan čutil moralno dolžnega javno spregovoriti. Napovedal je, da ne bo več dirigiral v Izraelu, saj želi na ta način izraziti protest proti ravnanju izraelske vlade.

Na čigavi strani torej smo? Nevrotično vprašanje sodobnega časa. Morda vseh časov, saj so vedno obstajale strani, različni pogledi in drugačna prepričanja.

Predstava Na čigavi strani se zaključi s posnetki tega pogumnega Volkovega nagovora in s projekcijo fotografij razsute sarajevske Mestne hiše (Vijećnice), druge herojske zgodbe s področja umetnosti. V stavbi je bilo približno dva milijona knjig, rokopisov, časopisov in dragocenih dokumentov – spomin večstoletne zgodovine Bosne. Avgusta 1992 je bila med obleganjem Sarajeva tarča obstreljevanja vojske bosanskih Srbov. Zažigalni izstrelki so zanetili požar, ki je divjal več dni. Nekaj dni po požaru je bosanski violončelist Vedran Smailović sedel med ožgane zidove ruševine in začel igrati na violončelo. Tudi drugi glasbeniki v Sarajevu niso umolknili. Člani Sarajevske filharmonije, opere, godalnega kvarteta in številni solisti so med obleganjem pripravljali koncerte v kleteh, razrušenih dvoranah in gledališčih, pogosto brez elektrike, ogrevanja ali hrane.

Še ena veličastna zgodba umetnosti prihaja iz upora mračnjaškemu zlu. Sarajevsko vojno gledališče SARTR (koproducent predstave) je med obleganjem Sarajeva leta 1992 združilo igralce treh sarajevskih poklicnih gledališč, ki zaradi vojne niso mogla delovati. Obisk njihovih predstav je med obleganjem pomenil resnično tveganje za življenje, saj so morali gledalci prečkati ulice, izpostavljene ostrostrelcem in granatiranju. Kljub temu so bile predstave pogosto razprodane.

Umetnost, ki se poraja kljub rušilnemu nasilju in primitivnemu barbarizmu, je ena najmočnejših oblik upora in duhovne živosti človeka.

Kdo ima prav?

Neki drugi dirigent v nekih drugih avtoritarnih in razčlovečenih časih pa je ravnal drugače. Gre za enega največjih dirigentov 20. stoletja, slovitega Arnolda Furtwänglerja. V procesu denacifikacije so ga po drugi svetovni vojni preiskovali Američani zaradi domnevnega sodelovanja z nacističnim režimom, ker je ostal v Nemčiji in vodil Berlinske filharmonike. Drama Na čigavi strani govori o njem. Nastala je po resničnih dogodkih na podlagi zgodovinskih dokumentov in zapiskov s teh zaslišanj.

Postavljena je v prostore ameriške vojaške uprave v Berlinu, kjer Furtwänglerja zaslišuje ameriški major Steve Arnold, človek brez posebnega razumevanja za evropsko visoko kulturo, vendar z močnim moralnim prepričanjem, da noben človek, ki je sodeloval z nacističnim sistemom, ne more biti nedolžen. Dirigentu očita, da je ostal v Nemčiji, ko so številni umetniki emigrirali. Sporno mu je, da je dirigiral na koncertih, ki jih je Hitler uporabljal za propagando. Furtwängler mu odgovarja, da nikoli ni bil član nacistične stranke (medtem ko se je vanjo dirigent Herbert von Karajan, ki kasneje v svoji karieri ni občutil nobenih posledic, včlanil kar dvakrat!). Državo so zapuščali judovski umetniki. Sam je pomagal številnim judovskim glasbenikom in drugim preganjanim ljudem.

Drama ostaja aktualna tudi zunaj zgodovinskega konteksta nacizma. Odpira univerzalna vprašanja o odgovornosti umetnika, razmerju med etiko in poklicem, kompromisu z oblastjo ter o tem, ali lahko posameznik ostane notranje svoboden, če deluje znotraj represivnega sistema.

Drama je skoraj komorna. Napetost nastaja predvsem v dialogih, zasliševanju in postopnem razkrivanju dejstev. Spopadeta se dve etiki: Arnoldova brezkompromisna pravičnost in Furtwänglerjeva predanost umetnosti in kulturi. Predstava odpira teme, kot sta moralna odgovornost posameznika v totalitarnem režimu ter povezanost med umetnostjo in politiko. Lahko v času totalitarizma umetnik ostane politično nevtralen? Je bil Furtwängler oportunist in karierist ali idealist, ki je v nemogočih razmerah izbral najmanj slabo možnost? Je bil domoljub, ki je ostal v domovini ne zaradi nacizma, temveč zaradi nemške kulture, ki jo je ljubil, zaradi Beethovna,Wagnerja, Brucknerja in Brahmsa? Predstava ne ponuja enoznačnih odgovorov. Gledalec mora stališče zavzeti sam. Morda je moč predstave ravno v tem.

Aktualnost v sodobnem fašizmu

Drama ostaja aktualna tudi zunaj zgodovinskega konteksta nacizma. Odpira univerzalna vprašanja o odgovornosti umetnika, razmerju med etiko in poklicem, kompromisu z oblastjo in o tem, ali lahko posameznik ostane notranje svoboden, če deluje znotraj represivnega sistema. Prav zaradi teh dilem velja drama Na čigavi strani Ronalda Harwooda za eno najpomembnejših sodobnih dram o razmerju med umetnostjo, oblastjo in vestjo.

Harwood, ki je napisal več kot dvajset dram in več kot petnajst scenarijev, je svetovno slavo dosegel z dramo Garderober (nominacija za oskarja) in prejel oskarja za scenarij za film Pianist ter nominacijo za oskarja za film Skafander in metulj. Drama Na čigavi strani je bila leta 2001 adaptirana za film (režija István Szabó, v glavnih vlogah Harvey Keitel kot major Steve Arnold in Stellan Skarsgård kot Furtwängler).

Lenka Udovički jo je na oder postavila drugič. Doslej je režirala večji del predstav Gledališča Ulysses (kar osemnajst), ki sta ga leta 2000 ustanovila igralec, pesnik in režiser Rade Šerbedžija ter pokojni dramatik Borislav Vujičić. Njihove predstave imajo vedno mednarodno zasedbo. Tokrat sta v glavnih vlogah nastopila odlična Svetozar Cvetković (srbski igralec, ki je od leta 1980 igral v več kot osemdesetih filmih) in Ozren Grabarić (hrvaški gledališki, televizijski in filmski igralec). Kostume in glasbo sta prispevala stalna sodelavca gledališča Bjanka Adžić Ursulov in Nigel Osborne.

Na čigavi strani torej smo? Nevrotično vprašanje sodobnega časa. Morda vseh časov, saj so vedno obstajale strani, različni pogledi in drugačna prepričanja, ki so se v hujskaških razmerah razburkali v neustavljivo nasilje, dominacijo in zatiranja, v primitivizme vseh vrst. Današnji svet je zaznamovan z vračanjem fašizma, le da je ta dobil nova vodstvena imena in druge zastave. Pred vrati je, pred našimi nosovi. Stresa nas z vrsto etičnih vprašanj. Je mogoče ostati nevtralen? Je molk oblika privolitve? Ali umetnost mogoče obstaja izven političnosti? Kje se konča preživetje in začne kolaboracija?