Dnevnik, kolumna, avgust: S potico v roki

S potico v roki

Ko smo študenti primerjalne književnosti, med katerimi je bila tudi Ignacija Fridl (takrat še ne Jarc), skupaj drgnili klopi v predavalnicah Filozofske fakultete, se mi je zdelo, da smo tam zato, ker ljubimo umetnost. Kdor ljubi umetnost, podpira umetnike, saj brez umetnikov ni umetnosti. Brez njih ne bi bilo poezije, romanov in dram, ki smo jih med študijem brali, proučevali, o njih pisali. Zmotila sem se. Precej absurdno sicer, vendar so tudi taki, ki delajo v kulturi, vendar ne marajo umetnikov. Leta kasneje je kolegica Ignacija, preden je postala ministrica za kulturo, na televiziji v pogovorni oddaji o umetnikih izrekla besede, ki se slišijo kot slaba šala. Te dni so zaokrožile na družbenih omrežjih. Takole pravi …

»Mi imamo danes v Sloveniji prevladujočo opcijo, da je država dolžna poskrbeti za vse kulturnike, umetnike, zagotoviti njihov relativno dober socialni status. Ampak! Kje bodo potem ti umetniki doživeli izkušnje? Vendarle je umetnost ustvarjanje iz neke življenjske izkušnje. Če boš socialno poskrbel za umetnike, boš imel dobro, kakovostno, vrhunsko umetnost? Mislim, da je ravno nasprotno.«

V izjavi sta dve trditvi. Prva: le socialno ogroženi umetniki ustvarjajo dobro umetnost. In druga: umetniki dobijo življenjske izkušnje, ko živijo v negotovih razmerah brez socialne varnosti. To pomeni v stiskah, kdaj bodo prejeli plačilo (če ga sploh bodo), hranjeni s ceneno hrano (ker za zdravo nimajo denarja), oblečeni v rabljena oblačila (ker za nova nimajo sredstev), brez počitnic (ker si jih ne morejo privoščiti), nastanjeni v najemniških luknjah (ker so dostojne predrage) in na delu bolni (ker si ne morejo dovoliti izostanka). Za kakovostno in vrhunsko umetnost so potemtakem najbolj primerne hiralnice, kot je bila Cukrarna. V njih je dovolj bede za obilje življenjskih izkušenj. Ministričina kulturocidna izjava je vzvišeno cinična in nečloveška, kot so bile besede francoske kraljice Marije Antoanete v času lakote zaradi pomanjkanja hrane po slabi letini. Brezbrižno je pripomnila: »Če nimajo kruha, naj pač jedo potico.«

Dobra umetnost ne nastaja zaradi socialne negotovosti, revščine, lakote in ogroženega preživetja. Če bi bilo tako, bi iz Afrike prihajala najboljša umetnost sveta. Pesmi Edgarja Allana Poa niso veličastne zato, ker je živel v revščini. Tudi poezija Charlesa Baudelaira ni odlična zaradi njegovih nenehnih dolgov in pomanjkanja. Pesnica Sylvia Plath ni velika, ker se je borila s hudo žalostjo. In Vincent Van Gogh ni izvrsten, ker je bil večino odraslega življenja finančno odvisen od brata Thea. Tudi Kette in Murn nista dobra pesnika, ker sta umrla rosno mlada v ubožnici. Trpljenje ali travma sama po sebi ne ustvarita globokih pesmi, velikih romanov ali spektakularnih filmov. Ti nastajajo zaradi sposobnosti izraziti, kar drugi ne zmorejo in ne znajo, ne vidijo, ne slišijo, ne čutijo. Madžarsko-ameriški psiholog Mihaly Csikszentmihalyi je uporabil izraz »zanesenost« (flow). Ustvarjamo, ker smo takrat v stanju globoke kontemplacije, ko izginejo čas, ego in svet. Izpolnitev je v ustvarjanju samem, v magični zatopljenosti, ko delo nastaja kar samo po sebi in je umetnik le kanal, skozi katerega se poraja v svet. Ne ustvarja se zaradi trpljenja, bede in revščine, temveč zaradi notranje potrebe po ustvarjanju. In ta je več kot navdih.

Od kod  prepričanje, da mora umetnik trpeti za porajanje dobre umetnosti? Ideja o trpečem umetniku je romantičen mit, ki trpljenje enači z duhovno globino in pristnostjo. Številne znanstvene raziskave kažejo nasprotno. Poguglajte jih. Nedvoumno dokazujejo, da socialni stresorji, stiske, tesnobe in depresije zavirajo oziroma zmanjšujejo ustvarjalnost. Za vrhunsko umetnost ni potrebna bolečina. Umetniki več in bolje ustvarjajo v miru. Zakaj potem slovenskim umetnikom jemati njihovo socialno varnost? S kakšnim namenom? Zaradi maščevanja, ker jezikajo, medtem ko se od njih pričakuje pohlevnost?

Jezik in kultura sta ključna stebra narodne identitete, njeno vezivno tkivo, ki posameznike združuje v nacionalno skupnost. Narod ne obstaja brez skupne kulture in jezika. Ne nastane s političnim dekretom, temveč se oblikuje skozi zgodovino in spomin, zgodbe in simbole. Umetnost je srčika kulture. Nikoli ni nastajala brez mecenstva. Celo genialnega Ludwiga van Beethovna, ki se mu je vzelo kos devete simfonije za evropsko himno, so finančno podpirali dunajski aristokrati. Slovenija z dvema milijonoma prebivalcev nima umetnostnega trga, na katerem bi bilo umetnikom mogoče preživeti. Premajhni smo, zato imamo sistem državne podpore.

Večina slovenskih umetnikov je diplomirala na fakultetah. Izobraženi so. In garajo. Igralci in glasbeniki so dopoldan na vajah in zvečer v dvoranah. Njihovo zasebno življenje in prosti čas sta povsem podrejena službi. Tisti, ki niso v rednih delovnih razmerjih, svojo svobodo plačujejo z negotovostjo, delavnikih ob nedeljah in praznikih, delu med boleznijo. Vendar! Svoboda je potrebna, da se brez zunanjih pritiskov, cenzure ali ideoloških zahtev raziskujejo resnico, družbo in človeka. Takšna avtonomija je nujna za pristno ustvarjanje, ki nastaja iz radovednosti in igrivosti, iz vztrajnega preučevanja in opazovanja. Za takšno poglobljeno in neobremenjeno delo pa je potrebna stabilnost in varnost.

V trpljenje in revščino silijo umetnike le tisti s potico v roki.