Smem biti to, kar sem

Vodnik po človekovih temeljnih pravicah in psiholoških mehanizmih je pripovedovan skozi avtoričino osebno življenjsko zgodbo in osvetljen s spoznanji iz psihologije, (nevro)znanosti in duhovnosti.

Zlorabe (spolne, fizične, čustvene), travme, rane in programiranja otroštva so oblikovali očala, skozi katera vidimo, doživljamo, razumemo in interpretiramo sebe, druge in svet. Živimo življenje, ki ga ustvarjajo naša prepričanja, naše vedênje in obrambe, naši odzivi. Če hočemo zgraditi drugačno prihodnost, moramo spremeniti  psihološke mehanizme, ki so nastali v preteklosti. V možganih moramo ustvariti nove nevronske povezave.

Podatki o knjigi:

  • Trda vezava
  • Leto izida: 2021
  • Število strani: 312
  • ISBN/EAN: 978-961-94807-1-7
  • Mere izdelka (širina, višina, debelina): 160 x 230 x 25 cm

 

 

Opis knjige

Rane otroštva nosimo s seboj. Po zadnji uradnih podatkih iz raziskave slovenskega ministrstva za pravosodje oktobra 2020 je vsak peti Slovenec žrtev spolne zlorabe. Vsak peti Slovenec! 400.000 ljudi. Njim dodajmo tiste iz družin, ki jih je zaznamovalo nasilje, alkoholizem in druge odvisnosti, hude telesne in duševne bolezni, disfunkcionalni medčloveški odnosi. Vsi ti ranjeni otroci imajo kot odrasli mnogotere težave. In verjetno ni človeka, ki ne bi bil kot otrok močno ranjen.

Otroci pred svojim tretjim letom tvorijo že milijon nevronskih povezav na minuto. Razvitih imajo 80 odstotkov možganov, do petega leta pa 90 odstotkov. Otrokovi odnosi in izkušnje v teh zgodnjih letih, pozitivne ali negativne, vplivajo na možgane, oblikujejo možgansko vezje ter dolgoročno zaznamujejo otrokovo zdravje, učenje in uspeh.

Zaradi okoliščin, ki jim kot otroci nismo bili kos, smo razvili nezdrave vedênjske vzorce in destruktivne obrambne mehanizme, zmaličene vrednote in škodljiva prepričanja. Ta programiranja otroštva so oblikovala očala, skozi katera vidimo, doživljamo, razumemo in interpretiramo sebe, druge in svet. Ali drugače: živimo življenje, ki ga ustvarjajo naša prepričanja, naše vedênje in obrambe, naši odzivi. Zlorabe (spolne, fizične, čustvene) in vse oblike psihičnega nasilja so ustvarile rane (ki smo jih prekrili in skrili), travme (ki smo jih potlačili) in bolečine (ki jih anesteziramo z nadomestki:  z bogastvom, oblastjo in močjo, s karierami in priznanji, odvisnostmi vseh vrst).

Ko se nam v življenju zgodijo pretresi in se sesujejo stvari, ki smo jih zgradili (prijateljstva, služba, družina, zdravje, imetje, partnerski odnos idr.), so ta pogorišča priložnosti in možnosti za nov začetek. Zgradimo lahko nekaj novega!  Če hočemo zgraditi drugačno prihodnost od sedanjosti, v katero smo vpeti, moramo spremeniti  psihološke mehanizme, ki so nastali v preteklosti. V možganih moramo ustvariti nove nevronske povezave, nove izkušnje in naravnanosti. Spopasti se moramo z nekdanjimi zlorabami, nasiljem, strahovi, z grozo, ohromelostjo, ranami, bolečinami, travmami in vsemi njihovimi posledicami. A to še zdaleč ni dovolj.

Ne moremo počistiti preteklosti, če ne vemo, s čim naj staro nadomestimo. Kako naj ravnamo drugače, če so naše obrambe in odzivanje edino, kar poznamo, saj smo se jih priučili že v otroštvu? Torej moramo novo šele spoznati: svoje temeljne bivanjske pravice in zdrave mehanizme sobivanja z ljudmi. Osvetljene so v desetih poglavij, v katerih se posveti čustvom, mislim, mnenjem in prepričanjem, vedênjem , našim temeljnim potrebam in vrednotam, odnosu do sreče in odnosov, odnosu do duhovnih dimenzij in Absoluta (Boga).

Komentarji in ocene

Ni komentarjev in ocen

Oddaj komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

 MISLI IZ KNJIGE

»Kamorkoli gremo, četudi na drugo stran planeta, nesemo sebe s seboj. Dokler ne spremenimo svojih psiholoških vzorcev, bomo iz njih vedno znova ustvarjali enake situacije, kot so tiste, ki se jih želimo osvoboditi.«

»Pot do svobode ni v tem, da spremenimo svet in ljudi v njem, da ravnajo, živijo, delujejo in čustvujejo tako, kot nam ustreza, kajti tega niti ne bi mogli doseči. Edino, kar lahko spremenimo, smo mi sami in naša odzivanja na svet in ljudi.«

»Trpljenje nas zaradi svoje neznosnosti prisili, da storimo vse, kar zmoremo, da se ga osvobodimo. V tem naporu poiščemo in tudi najdemo nove poti, četudi moramo preseči samega sebe, svoje osebnostne vzorce in omejitve, zakorakati v neznano. Trpljenje je vzvod notranje, osebnostne rasti.«

»Pri čustvih gre izključno za subjektivno resnico našega notranjega sveta in ne odslikavajo resničnosti, v katero smo vpeti. Nimajo objektivne dimenzije pogleda na svet, in to tudi ni njihova naloga. Za analizo nam služi razum.«

»Izražanje mnenj je naša svoboda in tudi naša pravica. Prav je, da imamo vso svobodo izraziti sebe, nimamo pa pravice s svojimi mnenji drugih žaliti, poniževati, zasmehovati.«

»Resničnost, ki jo vidite na obrazih ljudi na televizijskih ekranih, na ulicah in v pisarnah, na družabnih prireditvah in družinskih srečanjih, ni tudi resničnost njihovih notranjih stanj.«

»Če ljubezni do sebe nimate, je ne gojite in ne občutite, je tudi do drugih ne boste zmogli izraziti. In četudi jo boste od drugih deležni, je ne boste znali sprejeti.«

»Če želite biti ustvarjalni, morate biti sposobni gledati na stvari na nove načine ali z druge perspektive.«