Mira Delavec Touhami, »Hči puščave«, kot jo imenujejo Tuaregi, nomadsko saharsko ljudstvo, je po evropskih merilih nadpovprečno izobraženo in izšolano dekle z dvema doktoratoma v žepu. Kljub temu ji Evropa postaja čedalje bolj tuja in puščava vedno bolj domača. S Tuaregi živi že več kot deset let. Zgodbe o njihovi kulturi je popisala v knjigi Taraut en tenere – Hči puščave.
• • • • • • • • • • • • • • • • • • • • •
OBJAVLJENO: v Sobotni prilogi in v reviji Defacto, april 2014
Mira, ki je poročena s Tuaregom z juga Alžirije, ima dva doktorata, iz literarnih znanosti in prava. Doslej je izdala pet knjig (štiri v slovenskem in eno v nemškem jeziku) o prvi slovenski pesnici, pisateljici in skladateljici Josipini Urbančič Turnograjski (njen grob v Gradcu je obnovila in zaščitila pred odstranitvijo). Del njene aktivnosti je bil vsako leto namenjen tudi humanitarnim projektom v Libiji, na jugu Alžirije, na severu Nigra in Malija, v Keniji in Siriji, kamor je vsaj štirikrat na leto dostavila pomoč v obliki zdravil, hrane in otroških oblačil, vse v lastni režiji in na lastne stroške.
Zadnja leta humanitarno pomaga zlasti Tuaregom nomadom, njihovim otrokom in ženskam, saj so se znašli na robu preživetja, njihova večtisočletna kultura pa izginja pred našimi očmi. Tuareške pripovedke, pesmi in pravljice je zapisala v knjigi Taraut en tenere – Hči puščave, katere izkupiček gre v dobrodelne namene. V njej se je posvetila tuareški tradiciji, njihovi kulturi, družbi, zgodovini in političnim problemom ter zbrala nekaj ljudskih pripovedk, pesmi in pregovorov. Tuaregi, ki si ovijejo glavo s posebnim pokrivalom, dolgim od 3 do 12 metrov, in se s tem zaščitijo pred soncem in peskom, so pogosto navdihovali zahodno kulturo z izjemno veščino preživetja, dostojanstvenostjo in neupogljivostjo. Poznani so kot možje v modrem, ki jim indigo barva blaga na obrazu in koži pušča sledove globoke modrine. Edini so sposobni prečkati puščavo.
Tudi Miro čedalje bolj kliče v puščavo, kjer veličine človeka ne merijo s šolsko izobrazbo in nazivi. Kaj bo v Sahari z dvema doktoratoma, se ji pogosto čudijo ljudje. »Znanja nisem nikoli videla kot nekaj, kar človek pridobi v času študija in mu potrjuje listina, ampak kot proces, ki traja vse življenje,« preprosto odgovarja. »Spoznala sem veliko doktorjev znanosti, ki so odšli iz Evrope, saj njihove ugotovitve tam niso našle plodnih tal, medtem ko so s svojim znanjem veliko pripomogli k boljšemu življenju neke skupnosti v drugem delu sveta.«
»V Evropi pogosto sebe prisilno usmerjamo zaradi vpliva družbe ali načina življenja, zaradi zahtev, ki jih drugi postavljajo in jih moramo upoštevati, če želimo z drugimi sobivati. V puščavi tega ni; si človek, ki si in te nekega dne ne bo več.«

Potovanja po svetu in srečevanja drugih kultur so navdihujoča, ker je v njih vedno nekaj lepega, kar v lastni manjka. Kaj se vas je dotaknilo, ko ste srečali Tuarege? Kaj ima njihova kultura, kar v Evropi primanjkuje?
Struktura družine v Evropi se spreminja, medtem ko je pri njih družina ostala jedrna celica. Pri Tuaregih družine ne predstavljajo samo oče, mati in otroci, temveč v ta pojem sodi tudi širša skupnost, kot so sestrične in bratranci, tete in strici, babice in dedki – tako po očetovi kot po materini strani. Takšna skupnost je močna navznoter in navzven in njeni člani si med seboj ves čas pomagajo. Znajo si razdeliti naloge, ne da bi se pri tem pritoževali ali prelagali delo drug na drugega. Poleg tega znajo sobivati z naravo in morajo živeti po zakonih, ki jih narava predpisuje, in v spoštovanju do nje. V Evropi ljudje že zaradi slabe vremenske napovedi začnejo hitro negodovati, medtem ko pri njih tega ni. Sprejemajo sedanjost in živijo za stvarnost takšno, kot je, ter molijo za prihodnost svojih otrok. Družina, skrb za skupnost, sobivanje z naravo in delitev dela – te štiri vrednote bi izpostavila.
Tudi sama sem s Tuaregi preživela mesec dni v puščavi na jugu Alžirije. Izkusila sem, kako neverjetno ekološko ozaveščeni so po naših kriterijih. Vsak svoj tabor so pospravili do zadnjega drobca. Ta spoštljivost do narave, skrb zanjo in sinergija z njo so vredne občudovanja.
Zanje je puščava oziroma Tenere, kot jo imenujejo, prostor, v katerem bodo lahko še dolgo časa bivali in obstajali, če bodo naravo v celoti spoštovali. Kar bodo z njo počeli, to bodo od nje dobili povrnjeno. Če bi zastrupljali okolje, ne bi mogli pričakovati, da bo imela drobnica hrano. V naravi dobijo vse, kar potrebujejo za preživetje. Rastline jih hranijo, saj imajo na primer različne travne bilke in grmovja zdravilno moč ter sočasno rabijo tudi kot začimbe. Drevo akacije uporabljajo za kurjavo, hkrati je tudi gradbeni material ali zdravilno sredstvo proti opeklinam in drugim poškodbam kože. Pesek je odlično čistilno sredstvo, tako v kuhinji kot pri osebni higieni. Vsekakor dobijo iz narave vse.
V zahodnem svetu moramo vsak dan zadovoljiti cel kup svojih potreb, da smo vsaj na videz lahko srečni, medtem ko nas obremenjuje tudi vrsta standardov, ki naj bi odražali tako imenovanega civiliziranega človeka. V sobivanju z njimi se mi je vse to povsem spremenilo. Spoznala sem, kako malo človek potrebuje, da je lahko srečen in zadovoljen s tem, kar ima in mu je dano. Zahodno kulturo sem doživela kot vse bolj necivilizirano, ker smo čedalje bolj odtujeni, in to ne samo drug od drugega, temveč tudi od narave in samih sebe.
»V sobivanju z njimi sem spoznala, kako malo potrebuje človek, da je lahko srečen in zadovoljen s tem, kar ima in mu je dano. Zahodno kulturo sem doživela kot vse bolj necivilizirano, ker smo čedalje bolj odtujeni, in to ne samo drug od drugega, temveč tudi od narave in samih sebe.«

Tuaregi se suvereno gibljejo po tisočih kilometrih puščave. Med popolnoma enakimi peščenimi sipinami ali v kamniti puščavi točno vedo, za katerim vogalom je izvir vode ali rastlinje. Imajo neverjeten čut za prostor in logistiko gibanja. Zdi se, kot da je to veščina, ki jo imajo v genih.
To spretnost imajo prirojeno, poleg tega se ne poročajo zunaj svojih skupnosti, kar pomeni, da znanje prehaja iz roda v rod znotraj teh skupnosti. Gre za izredno pomemben del tradicije. Nomadi v puščavi že majhne otroke učijo orientacije, in sicer ponoči po zvezdah, podnevi po barvi peska, smeri pihanja vetra itd. Tudi živali, ki živijo na določenem območju (zlasti ptice z imenom mula mula), nakazujejo, kje se giblje voda. Celo rast nekaterih rastlin kaže na to, kje sta hrana in voda. In še veliko drugega. Skozi stoletja že učijo svoje otroke orientacije v puščavi, pri čemer jih radi, na primer, pustijo same s kozami na paši, da vidijo, ali najdejo pot nazaj do šotora ali kolibe, v kateri živijo.
Izraz Tenere ste uporabili za puščavo. Meni je bilo razloženo, da je Tenere ožji del Sahare, na tisoče kilometrov ravnine med jugom Alžirije in Malijem, njen najbolj zlovešči in najtežje prehodni del, ki so ga sposobni prečkati le Tuaregi.
To je res. Tenere je predel med Nigrom, Alžirijo in Malijem, pas stroge puščave, kjer so bile nekoč tuareške karavanske poti med Atlantikom in notranjostjo Sahare, po katerih so prevažali sol in druge dobrine. Bili so izvrstni trgovci, ki so zlasti za časa tuareške kraljice Tin Hinan v 4. stoletju pred našim štetjem dosegli veliko moč, saj so se različne skupnosti Tuaregov med seboj povezale in tvorile močno gospodarsko skupnost na tem območju.
Beseda tenere je drugače pri Tuaregih večplasten pojem, tako kot na primer pri pojmovanju kamele; zanjo imajo več kot sto izrazov. Tenere lahko pomeni človeka, ki je izgubljen in osamljen ter duhovno išče samega sebe; lahko je predel brez prostorske omejitve, puščava kot celota. Gre tudi za pojem, ki opisuje mesto, v katerem ni vpliva človeške energije in civilizacije ter v njem lahko pristno sobivajo z energijo narave. Tenere je v prvi vrsti dom Tuaregov, v katerem se vedno počutijo svobodne. To je prostor, v katerem ni omejitev.
Tuaregi so bili mnogokrat v različni literaturi prikazani kot nekakšni barbari, sodobni pirati ali gusarji, v resnici pa so izjemno tankočutni ljudje, tako moški kot ženske, in med seboj zelo malo govorijo. Zanje je bolj pomembna energija oči in pogleda. Slednje jim pove več kot besede.
»Ženska je bila in ostaja med Tuaregi srce družbe, ne samo kot ženska, temveč tudi kot mati. Vse se dogaja okoli nje in mož daje ženski zelo pomembno mesto.«

Bivanje v puščavi je ena najbolj intenzivnih metafizičnih izkušenj. Kontrast med zunanjo asketsko pokrajino in bogatim notranjim dogajanjem v človeku ustvari eno bolj zanimivih sinergij s stvarstvom. Zahodnjaki si predstavljamo, da je puščava rdečeoranžno- rumena, s sipinami povsod enaka, v resnici pa spreminja barve, oblike in teksture, od peščene do kamnite. Potovanje po njej je kot sprehod po muzeju sodobne umetnosti z bogato zbirko abstraktnih slik. Kako ste doživeli mogočnost tega ambienta?
Prvič sem šla v puščavo ravno zato, da bi našla pot do sebe, ker menim, da je to ena izmed najtežjih poti, ki jih mora človek narediti v življenju, če želi biti iskren do sebe in drugih. Ko sem prišla v puščavo, sem se počutila, da sem prišla domov. V evropskem prostoru, v katerem človeka vodijo v osnovi čedalje bolj samo še materialne dobrine in neizmerno hrepenenje po izpolnjevanju teh, ne pa želje po medsebojnem spoštovanju, prijateljstvu in razumevanju, zaupanju, se počutim zelo tuje. V puščavi si preprosto to, kar si. Tam se nihče ne more drugemu pretvarjati, igrati, sprenevedati. Zakaj? Ker pred materjo naravo ni treba nič narediti in ničesar dokazati.
V nasprotju z evropskim prostorom se v puščavi, v tem kozmosu, ki me obdaja in v katerem sem popolnoma majhna, vseeno počutim zelo dobro, saj je človekova duša svobodna in nihče nikogar ne obsoja. Karkoli človek izreče o puščavi, je premalo. Enostavno jo morate občutiti in doživeti, se z njo zliti. V Evropi pogosto sebe prisilno usmerjamo zaradi vpliva družbe ali načina življenja, zaradi zahtev, ki jih drugi postavljajo in jih moramo upoštevati, če želimo z drugimi sobivati. V puščavi tega ni; si človek, ki si in te nekega dne ne bo več.
V premikanju skozi puščavo, katerega mojstri so Tuaregi, je za preživetje dobro vedeti tudi to, kje se je varno utaboriti. Znani glasbenik Baly Othmany iz Džaneta na jugu Alžira, čigar pesmi so med drugimi tudi na kompilacijah z afriško saharsko glasbo (Desert Blues), se je zvečer v puščavi napačno utaboril v vadiju oziroma hudourniški strugi. Ponoči je nenadoma začelo deževati in ga je odplaknilo. Utonil je. Kljub poznavanju lahko puščava nevarno preseneti.
Baly Othmany je bil izvrsten glasbenik in zdaj njegovo tuareško glasbeno tradicijo nadaljuje njegov sin. Takšnih in podobnih nesreč je v puščavi – tudi med Tuaregi – veliko. A nikoli jih ne boste slišali, da bi rekli, da je bilo na primer Balyjevo dejanje nepremišljeno in zakaj ni prej preveril vseh okoliščin. Tuaregi prepuščajo to bogu in njegovi volji, na katero nimajo vpliva. Menijo, da se vsakemu človeku na tem svetu čas, ki mu je namenjen, izteče, kot mu je določeno že ob rojstvu in mu ga nameni bog. Ko napoči čas za odhod, vsak odide v drug zemeljski prostor na najboljši možni način, kajti vzela ga je narava, ki ga je na ta svet tudi poslala.
Tuareška kultura se je prepletla z islamom. Kako se to kaže? Kaj je ostalo lastnega in kam je vstopila vera?
To je zelo kompleksno vprašanje, o katerem bi lahko govorili nekaj ur. Vsekakor je islam za Tuarege izredno pomemben, je del njihovega načina življenja in je skozi stoletja postal tudi del njihove tradicije. V islamu so začutili, kaj pomeni biti svoboden človek. Mnogi ljudje, ki ne poznajo pravega islama, ga žal tudi danes ne razumejo v pravi smeri. Tako kot drugi muslimani praznujejo in živijo v skladu z načinom, ki ga določa islam – pri molitvi, saj molijo v arabščini, in pri praznikih. Vsekakor menijo, da je vera izredno pomembna, saj je brez nje človek prazen in ne živi v čistosti svoje duše in srca.
Islam naj bi Tuaregi prevzeli v 9. stoletju našega štetja, medtem ko so pred tem častili svoje prednike, njihovo energijo, imeli so tudi posebne vrste magij – a teh danes ni več, razen črne magije. Vsekakor še vedno neizmerno spoštujejo doline, v katerih so pokopani njihovi predniki, saj gre za sveta mesta, na območju katerih se ne sme graditi bivališč, pasti drobnice ali črpati vode. Pri tem bi želela poudariti, da je ženska bila in ostaja med Tuaregi srce družbe, ne samo kot ženska, temveč tudi kot mati. Vse se dogaja okoli nje in mož daje ženski zelo pomembno mesto. Pri nomadih žen- ska skrbi za drobnico, vzgojo otrok in dom, medtem ko mož prodaja drobnico in z njo trguje.
Problem pri tuareški skupnosti je nastal v zadnjih desetletjih, ko so začeli vdirati v njihov prostor drugi prebivalci, zahodni svet s svojimi apetiti, kitajska podjetja itd. in so začeli zelo intenzivno spreminjati ozemeljsko in bivanjsko strukturo. Zato so Tuaregi čedalje bolj odrinjeni na rob, številni ne morejo več dobiti dela, njihove nekoč stabilne trgovske posle prevzemajo drugi, mnogi nimajo nobenih identifikacijskih dokumentov, njihova zemlja se izkorišča zlasti za apetite zahodnih družb, medtem ko v svoji revščini in stiski tonejo vsak dan globlje. Za njihove probleme se svet ne zmeni; čutijo se oropane in izdane na lastni zemlji, ki je neizmerno bogata z naravnimi viri. Zdaj želijo zaščititi vsaj svojo tradicijo, ki je zanje izredno pomembna in jo zelo negujejo.
»Karkoli človek izreče o puščavi, je premalo. Enostavno jo morate občutiti in doživeti, se z njo zliti.«

V knjigi Taraut en tenere – Hči puščave, ki ste jo v Sloveniji te dni izdali in predstavili, je med fotografijami tudi primer stenske poslikave v gorovju Tasili N’Adžer na jugu Alžirije. Te prahistorične risbe, ki so med Unescovo svetovno kulturno dediščino in jih datirajo nekaj tisoč let pred našim štetjem, že dlje časa burijo duhove arheologov in zgodovinarjev. Na njih je namreč upodobljeno okolje z mufloni in drobnico, iz česar se vidi, da je bila Sahara nekoč zelena in plodna.
Starodavne stenske poslikave in njihova ohranitev niso pomembne samo za Tuarege, temveč za celotno človeštvo, saj gre za ohranitev starodavnih kultur in njihovega izročila. Žal se tega svetovna javnost premalo oziroma skoraj ne zaveda in v tej smeri ne naredi popolnoma nič ali pa ostaja pasivna, kar je najslabše. Pri Tuaregih je izročilo, da je bila Sahara nekoč zelena, savana ali vsaj stepa. Na tem območju so živele živali in je bilo veliko vode. Še danes se puščava širi, sočasno pa je na drugih območjih močno ozelenela. Zelenje prodira skozi živi pesek, kar sem letos tudi fotografirala. Tuaregi verjamejo, da bo puščava v prihodnjih stoletjih spet ozelenela, ker je v plasteh pod peskom poleg rudnih bogastev še ogromno neraziskanih vodnih virov.
Tuareški jezik je tamašek, pisava pa tifinar. Nimajo pisanih virov, zapisane zgodovine, ubesedene umetnosti, svojih knjig …
… in to je zelo velik problem. Nimajo nobenega kulturnega centra ali kakšnega muzeja v nobeni izmed držav, v kateri živijo. Vlade držav, v katerih bivajo Tuaregi, se za njihovo kulturo ne zanimajo, niti za preučevanje stenskih poslikav. Tuaregi imajo sicer manjše, izključno interne učbenike za zasebno rabo, a nimajo popisane svoje zgodovine in izročilo je le ustno. Moja želja je, da bi ustanovili kulturni center, v katerem bi otroke lahko poučevali o njihovi kulturi in ljudskem izročilu (pesmi, pripovedke). Za redke tuareške otroke, ki se šolajo v državnih šolah, je prvi tuji jezik arabščina, sledi francoščina, medtem ko želja mnogih Tuaregov, da bi bil drugi tuji jezik namesto francoščine tamašek, do danes ni bila uresničena.
Tuaregi so razdeljeni med mnoge države, od Alžirije, Maroka, Nigra, Malija, Burkine Faso, Libije. Ocenjujejo, da jih je okoli pet milijonov in pol. V zadnjem času so pogosti njihovi oboroženi upori, kot je bilo na severu Malija. Kaj je ozadje tega?
To je obsežen problem, ki ga na kratko ne morem predstaviti, saj ga je treba pogledati in analizirati večplastno. Od francoske kolonizacije in po koncu druge svetovne vojne so na tem območju, ki je bilo nekoč izključno ozemlje Tuaregov in ni bilo nobenih meja, zarisali meje novih držav. Te meje so razbile tuareško skupnost, družine, sorodnike. A zakaj je prišlo do upora? Tuareška zemlja je izredno bogata ne samo z rudnimi viri, temveč tudi z nafto, vodo, zemeljskim plinom. Zahodne korporacije so začele množično izkoriščati njihovo zemljo s svojim vplivom na vlade teh držav. Govorim predvsem o Maliju in Nigru. Tuaregi od te zemlje, ki je njihova last, ne dobijo ničesar, se pa na njej vzpostavljajo različna vojaška oporišča svetovnih velesil.
V Libiji se je s smrtjo in padcem Gadafijevega režima za Tuarege marsikaj spremenilo, saj je bil Gadafi edini voditelj v severni Afriki, ki jim je bil izrazito naklonjen, a jih je na drugi strani tudi močno izkoriščal. Bili so dobri borci v njegovi vojski in hkrati slabo plačani ter edini, ki so poznali puščavo in so se v njej znašli. Njihova želja po lastni tuareški državi Azavad je živa več kot petdeset let in je do danes nihče ni mogel povsem odriniti v pozabo. Številni tuareški voditelji so v želji, da bi nastala, izgubili življenje. Mano Dayak, vodja upornikov v Nigru, je umrl v strmoglavljenem letalu, vzrok nesreče še danes ostaja za javnost nepojasnjen. Nedavno so ubili vodjo malijskega upora. Tuaregi, če že ne morejo živeti v eni državi želijo imeti od svoje zemlje vsaj določene koristi, predvsem da bi imeli njihovi otroci šole, hrano in bi lahko preživeli.
Na svoji zemlji želijo biti svoji gospodarji. Niso proti temu, da se iz njihove zemlje črpata zlato in uran, a če se že njihove dobrine jemljejo, naj v zameno kaj tudi dobijo nazaj. A edino, kar prejmejo v zameno, je opustošenje. Drobnica poginja, ker francoski koncerni izkoriščajo uran in skladiščijo odpadke na prostem. Zaradi sevanja umirajo Tuaregi, ki živijo na teh območjih. Ženske rojevajo mrtve otroke ali pa so brez rok in nog. Rastline niso več zdrave, voda je zastrupljena, izginjajo cele črede; kotijo se živali z dvema glavama itd. In oni so nemočni. V tej stiski in bedi jim ni ostalo drugega, kot da so posegli po orožju in se uprli.
Tuaregi ne emigrirajo v Evropo tako kot Arabci ali prebivalci podsaharske Afrike. Želijo si živeti v puščavi, na svoji zemlji. Zahod seveda tuareške države Azavad noče priznati, ker bi se porušila struktura mednarodnega prava. Tuaregi namreč ne živijo na ozemlju ene države, nimajo enega centra, njihove skupnosti bivajo v državah z različnimi političnimi sistemi. To bi lahko sprožilo posledice tudi v drugih skupnostih, kot je na primer romska. Tuaregi se zavedajo, da bodo težko dosegli svojo državo Azavad. Poleg tega nimajo voditelja, če pa se pojavi, ga onemogočijo ali ubijejo. Velik problem je tudi to, da številni Tuaregi niso uradno popisani, nimajo nobenih dokumentov (zlasti ženske in otroci), zato se niti ne ve natančno, koliko jih je.
»Tuaregi ne emigrirajo v Evropo tako kot Arabci ali prebivalci podsaharske Afrike. Želijo si živeti v puščavi, na svoji zemlji. Zahod tuareške države Azavad noče priznati, ker bi se porušila struktura mednarodnega prava. Tuaregi namreč ne živijo na ozemlju ene države, nimajo enega centra, njihove skupnosti bivajo v državah z različnimi političnimi sistemi.«

Kakšna je zdaj situacija?
Zelo napeta. V Maliju se Tuaregi ne želijo vdati v usodo, saj vedo, da jim zemljo ropajo vsak dan, in proti temu se bodo borili naprej. V Libiji je po razpadu starega režima še vedno velika negotovost, vladajo napetosti in oboroženi konflikti v regiji, tudi na jugu, kjer živijo Tuaregi. V Nigru so razmere katastrofalne. Tuaregom je prekipelo, ker je Niger druga država po proizvodnji urana in hkrati ena najrevnejših držav sveta. Del tega protislovja so tudi Tuaregi, zato ustanavljajo milice, ki nadzirajo puščavo. Slednje želijo preprečiti nadaljnje ropanje in zastrupljanje njihove zemlje, ki ga povzročajo francoski koncerni.
Zastavlja se vprašanje, ali bo Alžirija, ki je trenutno edina stabilna država v tej regiji, kos vsem situacijam, ki vladajo v sosednjih državah, saj se je v zadnjem času vanjo zateklo veliko beguncev. Vsekakor bo celotna regija še nekaj časa vetrovna. Kakšno ceno bodo v tem boju plačali Tuaregi, je vprašanje, ker se je izginjanje njihove kulture že začelo. In Zahod jih ne sliši. Pred našimi očmi izginja še ena starodavna, tisočletna kultura in civilizacija. Tuaregi bodo sicer ostali na tem območju, a se lahko izgubijo med priseljenci.
Poročeni ste s Tuaregom.
Da so me njegovi sprejeli in sva se lahko tradicionalno poročila, ni bilo tako preprosto, saj je morala dati dovoljenje ne samo njegova ožja, temveč tudi širša družina in skupnost, ker se Tuaregi poročijo običajno le znotraj svojih skupnosti. A ker so me zaradi humanitarne dejavnosti poznali že od prej in so bile med nami stkane globoke vezi spoštovanja in prijateljstva, je bila celotna situacija drugačna, bolj preprosta.
Kako premoščata kulturne razlike? Včasih so verjetno prav zabavne. Nekaj, kar je v naši kulturi samoumevnega, je lahko v drugi nesprejemljivo.
Kulturne razlike so vedno dobrodošle, da se človek lahko marsikaj novega nauči tako o drugih kakor tudi o sebi. Vsekakor sva se zelo nasmejala, ko sva v Sloveniji prvič obiskala bazen in je bil moj mož povsem presenečen, kako se vsi kopajo napol goli – tako moški kot ženske. Tudi ko je slišal, da ljudje tukaj igrajo loto in upajo, da bodo ob ustrezni kombinaciji dobili denar, je bilo zanj zabavno, saj oni tega ne poznajo.
Meni je bila zabavna kulturna razlika v humorju. Njihov ni grob, pravzaprav je otroško nedolžen. Ob ognju zvečer smo si pripovedovali šale, sedem zahodnjakov in Tuaregi. Njihova gre takole: Slonček stopi v dvigalo, namenjen v enajsto nadstropje, a mu uspe priti le do tretjega. Zakaj? Odgovor je: Zato ker ne doseže gumba za enajsto. Valjali so se od smeha, mi, zahodnjaki, pa smo jih kislo gledali.
V zasebnem življenju se velikokrat nasmejeva in vse jemljeva kot del življenja, del učenja. Če znata partnerja prisluhniti drug drugemu, se pogovarjati, so kulturne razlike lahko velika prednost. Tuareški humor je drugačen od našega, tudi moški in ženski humor med Tuaregi se loči – tako kot pri nas. Njihov humor temelji večinoma na naravi in logičnem povezovanju in ni usmerjen v človeka, kot je pri nas, zato tudi ni nevarnosti, da bi kdo koga s tem užalil ali prizadel.
Koliko dni je trajala poroka? Je ritual natanko predpisan?
Trajala je pet dni. Ženske najprej pripravijo nevesto, jo umijejo, ji poslikajo roke in noge s kano, jo naličijo, nakitijo, izberejo obleko in v obredu prosijo za njeno lepoto, zdravje, plodnost. Moški poskrbijo za ženina, se z njim pogovarjajo, berejo odlomke iz Korana, mu dajo obleko indigo barve, ki jo kasneje nosi le ob najbolj slovesnih priložnostih. Nevesto nato pripeljejo v košari na kameli do njune začasne ute oziroma šotora in ob tem ženske udarjajo na bobne in pojejo – gre za obred tinidija. K ženski v šotor pride ženin, skupaj zaužijeta hrano in ljudje jima čestitajo. Zatem ženo izolirajo od preostalih, kjer leži in počiva, saj se ji ne sme zgoditi nič slabega. Ves čas ji nosijo hrano in vodo. To je del obreda, saj če se je v starejših časih ženi kaj zgodilo, jo je mož lahko vrnil njeni družini. Poroke so praznik celotne skupnosti, zato so izredno pomembne, saj se takrat vsi srečajo, skupaj jedo in pojejo, izmenjujejo informacije. Zatem se zakonca preselita v skupen dom, in ko žena zanosi, ne dela ničesar. Vsi zanjo skrbijo in molijo ter ji pomagajo, zlasti ženski del skupnosti.
V Evropi se toliko govori o zdravju otroka in skrbi, ki je mora biti deležna noseča ženska, na avtobusu pa se ji niti mesta ne odstopi. Ženske smo v Evropi v boju za emancipacijo izgubile in prodale veliko lastne, tako imenovane ženske svobode in ženstvenosti. Lahko sicer skrbimo same zase, smo neodvisne in izobražene, a je cena, ki jo plačujemo za tako imenovano svobodo, zelo kruta. Tam je ženska spoštovana in mož se ne bo vtikal v njeno delo in ona ne v njegovo. Družina kot enota deluje skupaj. V Evropi mnogi tovrstno življenje razumejo izrazito negativno, vendar je treba vedno gledati celoto in z več zornih kotov.
Vendar še vedno živite v Evropi.
Če bi morala izbrati, bi se odločila za puščavo.
Kar takole, mea fiš muškile?
(Smeh) Ali po tuareško, brez problema. ◼