Avtorica teme meseca Vesna Trpković Sancin:
Za tokratno temo meseca o fibromialigiji in kronični bolečini se za sodelovanje iskreno zahvaljujem Renati, Neži Vilhelm, Maji Megla, Nataši Pevec in drugim tako in drugače sodelujočim.
Celoten članek, ki je izšel na desetih straneh, si lahko preberete v novi številki Naše žene. Poglobljen zapis o občutljivi problematiki posvečam Nataši, Brigiti, Katji, Anji, Bojanu in ostalim v skupini.
Le kaj bi dobrih šestdeset let kasneje napisal Ken Kesey.
Se je v kukavičjem gnezdu kaj spremenilo?
Fibromialgija je še vedno stigmatizirana, še vedno zanjo ni razumevanja, še vedno je med zdravstvenimi delavci o njej premalo, marsikje pa nič znanja. To lahko vodi do neustreznega ravnanja z bolniki, zanemarjanja simptomov, napačnih diagnoz, včasih celo do poslabšanja stanja. V preteklosti je fibromialgija veljala za zgolj psihosomatsko bolezen, kar je prispevalo k stigmatizaciji in napačnim predstavam, saj širša javnost izraz »psihosomatska« bere »psihična«. Ponekod je še danes tako. In jo obravnavajo kot nekakšno zdravljenje alkoholikov, ki terja zgolj (tog) red, (trdo) delo in (strogo) disciplino. Zdravljenje, seveda, iz nekih drugih časov, za katere smo upali, da so že davno mimo.
Slehernega bolnika, še posebej pa človeka s konstantno bolečino, je treba obravnavati spoštljivo. In pazljivo. Fibromialgija je bolezen več ravni, za marsikatero človek ni sam kriv. Bolezen je lahko dedno pogojena, je okoljsko pogojena, je osebnostno pogojena. Le pri slednji lahko posameznik dejansko sam kaj spremeni.
Psihoterapevtska obravnava lahko igra pri tej spremembi ključno vlogo, a le, če je terapevt sam suveren, razgledan in učljiv. Če je usposobljen, če razume povezavo med telesom, umom in dušo. Če razume avtentičnost posamične osebnosti. In se je pripravljen z bolnikom sam podati na pot spoznavanja. V skupinski terapiji, kjer je tudi terapevt le prvi med enakimi, je to zelo mogoče. Zdravljenje bolnika s kronično bolečino je torej celostno zdravljenje, pri čemer je bolnikova duša še dodatno ranljiva. Razumevanje in spoznavanje vzorcev in uvid v lastno doživljanje sveta pa ne bi smelo pomeniti zanikanja lastnega značaja, temveč zaznavanje teh vzorcev, soočanje z njimi in morda iskanje načinov, da bi življenje manj bolelo.
To, da je posameznik občutljiv, se ne bi smelo tretirati kot primanjkljaj ali motnja ali skorajda kaznivo dejanje, pač pa kot dodano vrednost, ki mora najti prostor za ustvarjalnost.
Ki bi ji družba morala najti prostor pod soncem.
Ker samo preko tega bi bila mogoča uporaba novih strategij za spoprijemanje s stresnimi situacijami, ki bi vodile v izboljšanje vsakodnevnega delovanja.
Za spoštovanje gre.
In odgovornost.
