»Spomini so za vedno. Preživijo vse, tudi čas. Tako menim zato, ker so spomini v primerjavi s časom nesnovni,« začne eno od svojih kratkih zgodb v knjigi Srce in kamen Vid Legradić, pisatelj, turistični vodnik in svetovni popotnik. V poznih najstniških letih je pilotiral jadralna letala, je gorski kolesar, fotograf, ljubitelj zelišč in gornik. Po izobrazbi je sicer magister politologije, vendar ga je življenjska pot odpeljala daleč od političnih intrig med ljudi na vse strani planeta. Doslej je izdal pet knjig (eno v angleščini), potopisne zgodbe, esejistične kontemplacije in domišljijske romane. Vsi črpajo pripovedne snovi iz potovanj. Njegove zgodbe niso težke in trpke. So takšne, kot je on sam. Srčne, iskrene in neusahljivo pozitivne. »Na začetku se zmeraj ozrem nazaj,« zapiše v pripovedi Potovanje. »Prvi korak je najtežji, kajti zmeraj obstaja možnost, da se več ne vrnem. A prav vrnitev je ultimativni cilj. Vrnitev je bistvo potovanja, ki ga osmisli.«

Pravite, da so spomini za vedno. Na potovanjih jih nastane veliko. Kdaj se je zgodila vaša potovalna strast? Je bila prisotna od nekdaj ali jo je razplamtel kakšen dogodek?

Radovednost je vedno bila. Prvo pravo potovanje me je vodilo v Indijo v poznih najstniških letih. Pričakovanja so bila zelo drugačna in doživel sem kulturni šok. Tudi zastrupil sem se in po vrnitvi nekaj časa zdravil v bolnišnici. Sprva sem sklenil, da ne odpotujem nikoli več, vendar sem že čez nekaj mesecev zahrepenel po novi intenzivni izkušnji.

Koliko držav ste doslej obiskali? Je cilj obiskati vse?

Mislim, da ne, četudi mi, ki radi potujemo, tudi radi štejemo. Ni pa to cilj, ker je v svetu veliko držav, ki so tako raznolike, da jih je smiselno večkrat obiskati.

Kakšno je vaše življenje. Kje ste bili v zadnjem času?

Zadnje pol leta sem bil v New Yorku, Butanu, Indiji, Singapurju, Bocvani, Zimbabveju, Zambiji, Islandiji na Madžarskem šestkrat, na Hrvaškem in v Italiji pa sploh ne štejem.

Kakšna potovanja izbirate?

Rad izbiram nenavadne kraje. V Novo Zelandijo sem šel zato, ker so me pritegnile jame s svetlečimi črvi. V državi Vanuatu, ki je v Tihem oceanu, sem hotel videti vulkan, ki je odprt že okoli 600 let. Njegova svetloba ponoči kaže in je kazala pravo pot pomorščakom. Obiskovalec lahko gleda vanj in v brbotajočo rdečo ognjeno lavo v njegovem kraterju. Ko sedite in vse to opazujete, občutite manjše potresne sunke. Na Jamajki sem se želel kopati v bioluminiscenčnem svetlečem morju. V Grenlandiji sem hotel doživeti prostranstvo njene ledene plošče.

Ko potujemo sami in ne z agencijo, ki ima pripravljen program poti, smo morda v bolj intenzivni interakciji s tujo deželo in njeno kulturo. Zgodijo se nenavadnosti in presenečenja. So se tudi vam?

Sedemnajst let sem profesionalni turistični vodnik. Tudi ko potujem sam, si naredim načrt. Res pa je, da me zadnja leta prežema občutek, da ni nobenega izziva več. Morda zato, ker potovanja dobesedno živim. Marsikaj se zgodi na poti. Srečo sem imel s turistično skupino, ki je v indijski zvezni državi Zahodna Bengalija na vsak način hotela od blizu fotografirati čajne plantaže. Ugodil sem jim, naj jim bo, sem si rekel, kajti časa smo imeli dovolj. Ustavili smo se, potniki so se razkropili po plantaži in se kmalu navdušeni vrnili v avtobus. Šele v tistem trenutku sem jo opazil. Negibno je lenarila v senci čajevca. Kobra! Bila je prav tam, kjer so potniki malo prej hodili. Raje ne pomislim, kaj bi se zgodilo, če bi kdo stopil nanjo. S prebledelim lokalnim vodnikom kače potnikom nisva niti omenila. Potovanja so sicer zmeraj polna nenavadnosti in presenečenj. Nenavadno je bilo, ko nama je z ženo v New Orleansu poulična prerokovalka napovedovala prihodnost. Do sedaj je še vse zadela, nimam razlage, kako je to mogoče. Na Fidžiju sem bil presenečen nad človeško sposobnostjo komuniciranja, ki je mogoča tudi, če se med seboj popolnoma nič ne razumemo. Za pohod na neki lokalni vrh mi je poglavar v tamkajšnji vasi za vodnico dodelil mlajše dekle, ki ni znala niti besede angleško. In vendar sva se med pohodom uspešno sporazumevala z darilci, rokami, risanjem v pesek in s smehom.

Potovanja so kot roman, ki ima pripovedno strukturo. Imajo začetek (odhod), zaplet (izzivi, srečanja), vrhunec (razkritje, notranji uvid) in konec (vrnitev spremenjenega človeka). Ljudje smo bitja zgodb in potovanja nam dajejo material za notranje pripovedi: kdo smo postali zaradi nove izkušnje in kaj je ta v nas spremenila oziroma obogatila.

Za mene je uvod najmočnejši del potovanja. Na potovanje, če ni profesionalno, se nikoli ne pripravim. Seveda poskrbim za nočitve, vendar se dežela in njeni ljudje sproti razkrivajo. Na pot se ne odpravim s pričakovanji, ker okrnijo nevtralno odprtost do novega. Čustveno najmočnejši so mi prvi dnevi, ker so najbolj intenzivni. Vse okoli nas buhti od novosti, zato so vzdražena vsa naša čutila. Bogato zaznavamo in doživljamo.

Daljša potovanja v druge kulture in družbe so lahko globoko preobražajoča. Takšna potovanja niso nujno udobna. Pogosto nas izzovejo in pretresejo, vendar prav to premakne naše utečene vzorce razmišljanja, odzivanja in čutenja. Imate takšne izkušnje tudi vi? Lahko podelite kakšno?

Izkušnje z ljudmi na potovanjih mi kažejo, da so močno odvisna od posameznika. Nekateri gredo na pot zato, da se sprostijo, drugi iz globlje radovednosti in odprtosti. Zdi se mi, da to, kakšen je človek, determinira namen poti. Sam razumem potovanja kot naslednji korak vseživljenjskega učenja. Ljudje, ki pristanejo v službah, lahko padejo v rutino istega, ki traja vse do upokojitve. Potovanja so prebuditev iz tega monotonega spanja. Na potovanjih doživimo nove izkušnje, imamo interakcije s tujci in drugimi kulturami, kar ni mogoče izkusiti v domačem okolju, razširimo obzorja in vsrkamo nova znanja.

Evropejci smo lahko zelo evrocentrični in svojo kulturo doživljamo kot naprednejšo, boljšo, razvitejšo. Kot pridemo v drugo kulturo, recimo muslimansko, indijsko, azijsko ali afriško, ki ima zavidljiv čut za skupnost, lahko interakcije z novimi okolji zamajejo naše stereotipe in predsodke.

Ko sem bil prvič v Indiji kot dvajsetletnik, sem jahal slonico Marijo. Vodniku sem za šalo rekel, da je krščanska slonica. Takoj je odvrnil, da je samo slonica, kajti če bi prerezali njeno kožo, bi bila njena kri rdeča, ta pa ni krščanska ali muslimanska. To je bilo prvič, ko sem bil v interakciji z nekom iz druge kulture soočen s tem, da smo pod kožo vsi enaki. Največji revščini sem bil priča v Zimbabveju. Izven turističnih centrov ljudje tam nimajo dobesedno ničesar. Človekoljubne organizacije jim pošiljajo obleke, hrano, šotore, celo kuhalnike na plin. Toda ti ljudje še zmeraj nimajo ničesar. Zakaj? Zato, ker gledamo na potrebe teh ljudi z zahodnimi očmi. Njihova banka je živina. Zakaj se vsaki družini ne pošlje eno krave?

Menim, da bi morala človeška družba ohranjati raznolikost. Vrednost potovanj je v tem, da lahko vstopimo v druge kulture in se v njih učimo, jih razumemo in spoštujemo ter jih sprejmemo takšne, kot so, brez želje, da bi jih želeli spremeniti in predrugačiti. Če bi bili vsi pomešani, ne bi bilo več pestrosti in različnosti, možnost za konflikte pa bi se povečala.

Kako se naravnate, ko greste v drugo kulturo od naše, recimo muslimansko, hinduistično, budistično, ki ima druge kulturne kode, način oblačenja in vedenja. V Indiji se recimo ne rokujejo, v muslimanskih je za ženske dobrodošla zakritost. Se prilagodite?

Na potovanjih sem odkril univerzalno kodo in to je nasmeh. Če se nasmehnemo, nas vsakdo sprejme. Nasmeh odpre vsaka vrata. Ljudje čutijo, da smo spoštljivi do njih in njihove kulture. Uporabljam tudi univerzalne kretnje, kar je za moškega morda lažje. Če se nekomu zahvalim, se pri tem dotaknem srca. To vsepovsod deluje. Prilagodim pa se seveda z oblačenjem, obnašanjem.

V eni od svojih knjig ste zapisali: »Ne živi, da živiš. Živi, da doživiš.« Potovanja so predvsem izkušnje, spoznanja, uvidi. Če ne bi imela nečesa globoko osebnega, bi potovali tako, da bi gledali dokumentarne filme. Vendar so to le informacije. V njih ni izkušnje in globoko ponotranjenega doživetja.

Najprej in predvsem je treba državo začutiti. Dobesedno. Najmočneje izpolni tisto, kar doživimo z vsemi svojimi čuti. Ko pripotujete v neko deželo, se usedite na javni prostor, glavni trg morda, in opazujte. Zaprite oči in poslušajte, kako ljudje govorijo, se smejijo, klepetajo, kakšni so zvoki na ulici in vonjave. Občutite deželo na koži, njeno toploto ali hlad, vlažnost ali suhost. Okušajte njihovo hrano, nove okuse. Vsi ti dražljaji naredijo doživljaj močnejši. Veliko ljudi živi samo, da živi. Nimajo nobene nove izkušnje. Čas zanje začne teči hitreje. Zapadejo v monotonost, kar je škoda, saj živimo samo enkrat. Doživljaji obogatijo naše življenje. In škoda je, da si ne omogočimo doživeti nekaj več od dnevne rutine.

Doživljaji niso samo prijetni. Na poti se zgodijo tudi neprijetna doživetja. Lahko nam grejo na živce značilnosti druge kulture.

Tudi negativni doživljaji so pomembni. Tudi takšne izkušnje obogatijo. Razvijajo toleranco. Če pridemo v drugo sredino z v naprej izdelanimi mnenji, jo gledamo skozi takšna očala. Če gledamo svet skozi filtre, ga ne moremo doživeti celostnega, takšnega, kot je. Če smo negativno naravnani, se drugi na to odzovejo. S tem sami sebi povzročimo negativna doživetja. Ljudje na potovanjih so pogosto neučakani in bi hoteli takoj tisto, kar si želijo. Sam sem se naučil počakati. Ko nastane problem, ni nujno, da ga je treba razrešiti takoj. Tako je tudi v življenju.

Pri delu z ljudmi je potrebna veščina psihologa. V drugi kulturi razorožite z nasmehom. Kaj pa pri ljudeh, s katerimi ste na poti?

Nisem psiholog, vem pa, da morajo biti prijemi od osebe do osebe različni. Nekaterim je dovolj, da se jih z nečim zamoti. Pri drugih deluje, da jih pustite nekaj časa stokati, ko ne dobijo takoj tistega, kar hočejo. Če si na poti z ljudmi, je to najtežji del potovanja. Vendar, roko na srce, podobno je tudi takrat, ko smo sami. Sami s sabo imamo podobne psihološke preizkušnje. Lahko zamujajo vlaki ali letala. Želimo nekam priti, vendar ne moremo. To nas jezi ali žalosti. Bil sem v Altiplani, na visoki perujski planoti, kjer res nikoli ne dežuje. A glej ga zlomka. Ko sem bil tam, je tri dni deževalo. Vložil sem svoje prihranke v pot, da bi si ogledal znamenite lagune različnih barv, vendar nisem videl barv. Vse je bilo blatno. Seveda sem bil globoko razočaran. Izkušnja je bila povsem bedna in zanjo sem prepotoval pol sveta. Ravno takšne situacije človeka učijo, da se ne prepusti slabi volji, temveč kljub temu v nečem uživa, se navdihuje, spoznava novo. Spontano to zmorejo redki, vsi ostali pa lahko tak odnos in dobrovoljnost v sebi razvijemo in zgradimo. Potovanja so mi dala toleranco, razumevanje problemov in sposobnost, da jih umirjeno razrešim.

Potovanja brusijo tudi razumevanje drugih ljudi, sveta in nas samih. To ni zgolj fizično premikanje iz kraja v kraj, temveč je način zaznavanja sveta in sebe v njem.

To se najbolj vidi pri otrocih. Otroci, ki so potovali, se razlikujejo od vrstnikov, ki niso veliko potovali. Bolj so strpni in odprti ter jasneje izražajo svoje poglede na svet. Kaj vse se lahko pogovarjate s takšnim otrokom, ki je star morda komaj deset let! In ne samo to. Otroci na potovanjih jamrajo manj kot odrasli. Na nedavnem potovanju v Butanu je bil v skupini devetletnik, ki se je zaradi višine in cestnih ovinkov malce slabše počutil in je bruhal. Nič ni negodoval. Vse mu je bilo zanimivo, njegovo veselje je bilo neskaljeno in še naprej se je smejal. Odrasli bi bili kisli kot limone.

Ko odpotujemo, gremo iz vsakdanjega okolja, iz rutine in težav, iz vsega, kar nas teži. V drugi deželi se počutimo fantastično, saj drugi poskrbijo za nas. Vsakdan je prijeten, zato se zlahka zgodi, da nove kraje malce idealiziramo, ne gledamo in ne vidimo celote.

V turizmu je tega veliko. Ponujajo se lepe slike in idealizirane zgodbe. Vzhajajoči trend v slovenskem turizmu so potovanja v Savdsko Arabijo, ki so predstavljena izrazito enodimenzionalno, kako je vse v njej lepo in privlačno. Seveda je to res za turiste, vendar za določene skupine pač ni, recimo za ženske ali druge religije. To me včasih moti, ker takšna potovanja dejansko popačijo realnost. Če potuješ na takšen način, da se s tem ne obremenjuješ, postane potovanje zgolj še en pobeg iz realnosti v neko fikcijo, ki pravzaprav ne obstaja. Treba je razumeti celoto nekega okolja, takrat pa lahko potovanja postanejo malce bolj naporna. Vendar, mar ni ravno to njihov smisel? Osebnostno rastemo s tem, ko se soočimo z izzivi. Na potovanjih pa pogosto pridemo v kolizijo za lastnimi vrednotami, prepričanji, stališči. Vse to moramo izčistiti, razumeti, se morda notranje opredeliti. V Sikimu, indijski zvezni državi pod Himalajo, kjer sem bil večkrat, so tibetanski begunci, ki so pobegnili iz Tibeta. Turiste sprejemajo z nasmehom, prodajajo jim čudovite rokodelske izdelke. Čeprav izgledajo srečni, so njihove zgodbe o tem, kaj vse so preživeli, zelo težke. To je realnost teh krajev, ne samo lepe gore.

Kot sva rekla, so potovanja kot romani ali drame, ki imajo svoj začetek, zaplet in konec, svoj uvod in epilog. Naša vrnitev, torej epilog, je sestavni del poti. Ko se vrnemo, zmoremo videti sebe in svoje življenjske z malce distance. Takrat lahko nastanejo globlji uvidi in odločitve za konkretne spremembe.

Pomemben aspekt epiloga je, da osmisli smisel našega doma. Če ne bi potovali, bi dom manj cenili kot ga, ko potujemo, ker vemo in izkusimo, kaj vse so alternative. Dobrih strani tega, kar nas obkroža, pogosto ne vidimo. Povsem samoumevne so nam. Vidimo jih šele, ko smo nekje, kjer jih ni.

Na potovanjih zelo intenzivno vonjam in poslušam. To sem začela početi tudi doma. Vsak dan prisluhnem čudovitemu petju ptic. Zavestna sem opojnih vonjev sena in gozda. Tudi pročelja ljubljanskih stavb ne vidimo, ko so vsak dan z nami. Če pa nas ni dolgo v mestu in ga pogledamo s svežimi očmi, vidimo na fasadah čudovite kipe in ornamente.

Ko potujemo, moramo aktivirati vsa čutila, drugače izkušnja ni popolna. V Sloveniji gostim veliko Azijcev, tudi Japoncev. Na poti iz letališča se mi je zgodilo, da so začela dekleta sredi avtoceste vzklikati, naj ustavim. Mislil sem, da je nekaj urgentnega, vendar se je izkazalo, da so le navdušene, ker so prvič v življenju videle zvezde. Gospodične so bile stare okoli trideset let. In s to izkušnjo, sem jim rekel, boste imela kakšen razlog več, da se doma zapeljete ven iz urbanih naselij. To je primer dobrega semena, ki ga zasadijo potovanja.

Kako pisati ali pripovedovati o tujih deželah, ne da bi bili površni in stereotipni. Celo nam samim bi bilo o Sloveniji težko pisati. Vedno gre za pripoved iz določene točke gledišča, o le eni od vsebin, naj bo to narava, kultura, družba, zgodovina. Vrhunski primer je Ryszard Kapuściński, legendarni poljski reporter, ki je desetletja preživel v Afriki. Njegovi zapisi presegajo novinarstvo, so literarne mojstrovine o kolonializmu, identiteti in človeški vzdržljivosti.

Najlažje je razumeti neko državo skozi zgodbe o pokrajini, znamenitostih, zgodovinskih dogodkih ali pa znamenitih osebah. Slovenijo tujcem predstavljam z zgodbo o Napoleonu in Ilirskih provincah. Pred Napoleonom smo imeli Habsburško monarhijo, kjer je Marija Terezija uvedla obvezno osnovnošolsko šolanje, vendar slovenščina kot jezik ni bila enakopravna nemščini kot uradnemu jeziku. Ko so ozemlja, na katerih smo živeli Slovenci, prišla pod Napoleonovo oblast in so bile ustanovljene Ilirske province, je postala Ljubljana glavno mesto in slovenščina uraden jezik. Napoleon je okrepil suverenost lokalnih prebivalcev in s tem ošibil nekdanjo nemško nadvlado v teh krajih. Sočasno se je s začel slovenski narodni preporod, četudi je bil Napoleon poražen. Ko se je Avstrijsko cesarstvo vrnilo, se tega narodnega preporoda ni dalo več ustaviti. To je bil eden od prvih kamnov v mozaiku naše neodvisnosti.

Vaše potovalne izkušnje so prelite v kratke zgodbe, fantazijske in kriminalne romane. Ko so enkrat vprašali Marcela Štefančiča, jr., ki je doslej izdal več kot 100 knjig, zakaj toliko piše, je odvrnil, da zato, da ne pozabi. Tudi vi zapisujete kraje in dogodivščine zato, da jih ne pozabite?

Pišem zato, ker želim z ljudmi deliti lepe in zanimive zgodbe iz različnih delov sveta. V mojih zgodbah je glavni protagonist lik, ki potuje in doživlja pustolovščino. Ta je včasih pozitivna, spet drugič malo trša. Takšen je pač realen svet. Moj osnovni namen je deljenje lepega in dobrega. Da bralci spoznavajo svet skozi moje oči.

Sprašujem se, če nekdo z mano deli neko izkušnjo, kaj to v meni sproži? Gotovo ne enake izkušnje, kot jo je imel pripovedovalec, temveč radovednost, željo po izkušnjah.

Upam, da branje mojih zgodb v ljudeh zdrami radovednost, da bi nekdo šel po podobnih stopinjah odkrivanja in razumevanja sveta. Kakšni berejo te zgodbe tudi za zabavo, drugi takrat, ko se v dežele, ki jih opisujem, odpravijo.

Usmerjenost v lepo in dobro. Od kod vaša tolikšna pozitivna naravnanost. Gre za odločitev?

Ja, je zavestna, četudi je ne razumem v smislu religiozno dobrega. Vsi problemi se lahko rešijo in z vsakim problemom se lahko spoprimemo. To je tudi smisel mojih knjig. Ko potujem, se zgodi marsikaj dobrega in četudi grem skozi napornejše preizkušnje, je na koncu vse dobro. Bralec lahko to prenese na vse aspekte svojega življenja, če potuje ali ne.

Lahko za konec podelite še nekaj nasvetov manj izkušenim popotnikom?

Ne bojte se sveta, svet je naš dom. Znebite se strahov in skrbi, ki preprečujejo odhod na potovanja. Pozabite na frazo »kaj pa če«, kajti nikoli se ne ve, kaj prinaša prihodnost. Nasmeh naj bo osebna izkaznica. Univerzalno zdravilo je koka kola. Sam izbiraj taksije, ne dovoli da taksisti izberejo tebe. Spoštuj običaje. Nauči se osnovnih fraz v lokalnem jeziku. Ne potuj brez zdravstvenega zavarovanja za tujino. Ne uničuj narave. Bodi prijazen tudi, ko ti je težko. Najlepši trenutki so nenačrtovani. Najprej doživi, šele potem fotografiraj.