Pozabila sem večino dni, ki sem jih preživela v pisarnah, prav vse sestanke in navidezno pomembne poslovne načrte, tudi sladostrastje šefovanja. Tisto pa, kar je danes enako živo iz preteklosti, kot takrat, ko se je zgodilo, so situacije in podobe iz Himalaje, Peruja, Mehike, Kolumbije, Afrike, Sahare, Maroka, Turčije, Indije, Tajske, vonjave, okusi in občutki na koži, ljudje, ki sem jih srečala, spoznanja in izkušnje, ki so me obogatile. So del mene, za vedno z mano. Zaprem oči in sem tam.
- Časnik Dnevnik, priloga Objektiv, rubrika Razmegljeno, objava 5. 12. 2025
- Povezava na Dnevnik: tukaj
Zaprem oči in sem tam
Življenje se zdi le eno dolgo potovanje čez pokrajine notranjega in zunanjega sveta, v katerih vsako obdobje ustvari drugačne pogoje za hojo. Prehajamo iz ene različice sebe v drugo s sopotniki, ki se nam pridružijo na kratkem odseku, nekateri so z nami dlje. In če je življenje kot potovanje, so tudi potovanja kot kratka življenja, njegovi destilati, kondenzirane preizkušnje v novih okoljih in razmerah, v katerih ne poznamo druge kulture in njenih socialnih odnosov, družbenih razmer, vrednot, skritih in nenapisanih pravil vedênja. So skok v neznano. In to seveda niso turistični paketi.
Ljudje želijo potovati, uživati v drugačnem in izkušati neznano, vendar nekako tako, kot bi si želeli strastnega seksa, vendar bi ob tem radi ostali nedolžni. Potovanja tudi ranijo, preizkušajo, presenetijo, poženejo na rob potrpežljivosti in psihofizičnih zmožnosti. Ko se na tujem odpravljate domov, lahko že sedite v letališki stavbi, ko nenadoma, od nikoder, vznikne neurje kot besneča pošast. Letala prizemljijo, zaradi odpovedanih letov pa morate v kaosu, ki nastane na letališču, najti novo pot do doma. Lahko si jo utirate več dni. In če ne viharji, lahko zračni prostor zaprejo droni. Zgodilo se je v Bruslju, Berlinu, München, Bremnu, Hannoverju, švedskem Göteborgu, v Københavnu in Oslu, kaj bi dalje naštevali. Obtičite v čakalnici na trdih in hladnih jeklenih sedežih, na katerih lahko bentite le še v zrak. Morebiti vas zadenejo katastrofalne poplave, kot so bile zadnje tedne v Vietnamu, Maleziji in Indoneziji. Ali pa vas presenetijo nemiri, kot so nedavno turiste v Tanzaniji zaradi sfriziranih volitev. Trenutna predsednica je zmagala z 97,66 odstotki glasov, kar je že na ravni božanstva. Izbruhnili so nemiri, ulice so preplavile tolpe, ki so oborožene s pištolami, mitraljezi in mačetami ustavljale avtobuse s turisti ter jih izsiljevale za denar, tudi slovenske. Bili so na smrt prestrašeni zaradi nekajurne negotovosti, kaj jim bodo naredili. Zatorej tisti, ki ob tegobah padete v histerijo in cepetanje, ostanite doma, povsem doma, kajti tudi na potovanjih po Evropi na vas preti nepričakovano, kakšen dron ali poplava.
Potovanja ne prinesejo tistega, kar si zamislimo. Smo neprestano v nekih pričakovanjih, tako v vsakdanjem življenju kot na počitnicah. Ustvarimo si sliko kraja, kamor gremo, in smo nato razočarani, ker tisto, kar izkušamo, ne ustreza podobi, ki smo si jo ustvarili. Podobno smo razočarani v kinu, ko si ogledamo film, ki so ga hvalili prijatelji, ker ni takšen, kot je nastal v naši imaginaciji. Smo bitja domišljije, želja in hrepenenj, zato je najtežje pristopati k ljudem in okoliščinam nepopisano in odprto. Indija je ena od takšnih tipično trčenih destinacij. Pogosto jo ljudje obiščejo v iskanju nečesa, morda globljih ravni življenja ter višjega cilja ali smisla, zaradi reševanja življenjskih težav, iskanja utehe, zdravja, notranjega ravnovesja. Ker pa nič ni tam, kar ni tudi tukaj, se velikokrat zgodi sledeče. Prvi teden v novi deželi so potovalci strašno duhovni. Na obrazu imajo nasmešek in pomirjeni v tihoti ždijo v templju ali zrejo v prostranost oceana. Po tednu dni pa mali ego, tisti sebični in egocentrični jaz, ki hoče biti center sveta, zarobanti. Življenjski oder zavzame z vso silo. Ljudje »počijo«, smo temu nekdaj rekli. Nenadoma se prelevijo v krute, sebične, opravljive, grobe, brezčutne osebe. Iz njih udari njihova lastna temà, ki so jo zakrili za svojim posvečenim, prijaznim obrazom. In namesto, da bi ostali z njo, s to svojo temó, zdržali v njeni tišini, jo uzrli in spregledali, zakorakajo po poti nemira (ocean in tempelj zamenjajo trgovine in nakupovanja) in nezadovoljstva. Kajti nič ne hrani »sebični jaz« bolj, kot nezadovoljstvo, njegovo pritoževanje in kritiziranje, s katerima se nergač postavi na piedestal znalca. Zatorej, ne iščite drugje tistega, kar imate že v sebi. Nič v zunanjem ne prinese odgovorov na tisto znotraj. Potovanja zgolj spremenijo scenografijo.
Zakaj potem potovati? Blagodejno se je malce oddaljiti od domačije in naših močno zastrupljenih družbenih odnosov, saj se samo še prepiramo. Ne pogovarjamo se, ne izmenjujemo stališč in argumentov, temveč žalimo, podtikamo, hujskamo, omalovažujemo. Sproščujoče se je umakniti iz tega bolnega hrupa, četudi je tudi ta umik le iluzija. Kamor popotniki odidemo, surfamo le na površju družbe. Kajti vsepovsod je vse, tudi kriminalci, izkoriščanja, korupcija, nasilje, ne samo lepa narava, zgodovinski spomeniki in privlačna drugačnost. Kljub temu odmik omogoči distanco, v kateri bolj bistro vidimo sebe, odnose, svoje življenjske konstelacije, družbo, v kateri živimo, pot po kateri hodimo ali pa pot, po kateri bi želeli zakorakati. Tuje dežele in tuji ljudje omogočijo izkušnje, ki jih doma ne moremo dobiti. V nas ostanejo kot nevidne sile najdragocenejšega bogastva.
Pozabila sem večino dni, ki sem jih preživela v pisarnah, prav vse sestanke in navidezno pomembne poslovne načrte, tudi sladostrastje šefovanja. Tisto pa, kar je danes enako živo iz preteklosti, kot takrat, ko se je zgodilo, so situacije in podobe iz Himalaje, Peruja, Mehike, Kolumbije, Afrike, Sahare, Maroka, Turčije, Indije, Tajske, vonjave, okusi in občutki na koži, ljudje, ki sem jih srečala, spoznanja in izkušnje, ki so me obogatile. So del mene, za vedno z mano. Zaprem oči in sem tam.