»V družbi, v kateri se normalizirajo laži in zavajanja, hujskanja in podtikanja, se spremeni komunikacija in deformirajo merila, kaj se razume kot resnica, verodostojnost, odgovornost in legitimno ravnanje. Prikroji se moralno vrednotenje laži, ki postane plemensko pogojena komunikacijska prvina.«
- Časnik Dnevnik, priloga Objektiv, rubrika Razmegljeno, objava 9. 10. 2026
- Povezava na Dnevnik: tukaj
Laž na laž palača
Laž je modus operandi našega časa. Tudi njeni odvodi zavajanje, manipuliranje, potvarjanje in hujskanje. Laž se splača, ker nima posledic. Ni zakona, ki bi politikom prepovedal laganje in jih zaradi laži kaznoval. Lažejo lahko brezsramno. Mastno in na debelo. Zastrupljajo družbo, kar je tudi namen. Laž razvnema in mobilizira. Učinkovita je za sejanje razdora, za podžiganje nerazsodnih čustev jeze, strahu in sovraštva, za ideološko indoktrinacijo in ideološko radikalizacijo. Množice, ki lažnivcem sledijo zvesto kot psi, postanejo slepe, zlobne in nasilne.
Se spomnite Trumpovega prvega mandata, ko je njegove neresnične in zavajajoče izjave štel ameriški časnik The Washington Post? V prvem letu jih je bilo 2140. Skoraj šest laži na dan. V naslednjih letih je lagal obilneje in končal mandat z 30573 lažmi. Zlagal se je vsaj štiridesetkrat na dan. Kljub temu je lažnivec kasneje dobil še en predsedniški mandat, poraz na volitvah leta 2020 pa pospremil z večmesečnimi hujskanji o volilnih prevarah in s pozivi množici, naj se odpravi proti Kapitolu, kjer je sedež ameriškega Kongresa, kar so privrženci tudi storili in vanj vdrli. Obnašanje, ki ima v Sloveniji precej občudovalcev in posnemovalcev.
Anže Logar se je z Demokrati pred volitvami zavzemal za široko koalicijo in več »politične širine«, kar je v celofan zavita retorika namernega zavajanja, ena od oblik laži, saj je vse svoje obljube poteptal. Prav tako jih je najmanj štirikrat pravnomočno obsojeni goljuf Zoran Stevanović, ki je svojo kasnejšo laž (da stranka Resni.ca nikoli ne bo politično sodelovala s SDS) notarsko overil za močnejši psihopropagandni učinek. Njegov poslanec Boris Mijič je še en prevarant, ki je lagal o svoji izobrazbi, s ponarejenimi podpisi delavcem ni izplačeval zavarovanja, državi pa je dolžan več deset tisoč evrov. Nagrajen je z imenovanjem v delegacijo Slovenije pri Svetu Evrope, vodilne organizacije za varovanje človekovih pravic. V posmeh pravni državi in etiki. Predsednik NSi Jernej Vrtovec lovi vrednote. Septembra so mu bile enake, kot jih ima izraelski genocidni režim, oktobra so na kongresu stranke postale »ugrabljene«, zato »jih je treba vzeti nazaj«, kot tudi »ugrabljeno državo, ugrabljeno domovino«. Kdo so ti ugrabitelji? Protestanti, ki so navzlic katolikom, v bogoslužju uporabljali slovenski materni jezik, nam dali prve knjige in slovnico? So to katoliki, ki so te prve slovenske knjige množično sežigali? Se blodnja o ugrabljanju vrednot nanaša na današnji čas? Le kdo bi jih kradel, saj so zapisane v ustavi.
Osvežimo spomin. Država in verske skupnosti so ločene. Vsakomur so zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj, invalidnost ali katerokoli drugo osebno okoliščino. Vsakdo ima pravico do osebnega dostojanstva in varnosti ter pravico, da se svobodno združuje z drugimi. Vsakdo prosto izbira zaposlitev. Prisilno delo je prepovedano. Zagotovljena je svoboda znanstvenega in umetniškega ustvarjanja. Protiustavno je vsakršno spodbujanje k narodni, rasni, verski ali drugi neenakopravnosti ter razpihovanje narodnega, rasnega, verskega ali drugega sovraštva in nestrpnosti, tudi spodbujanje k nasilju in vojni. Nihče ni ugrabil teh vrednot iz ustave. Žive so in se živijo.
V družbi, v kateri se normalizirajo laži in zavajanja, hujskanja in podtikanja, se spremeni komunikacija in deformirajo merila, kaj se razume kot resnica, verodostojnost, odgovornost in legitimno ravnanje. Prikroji se moralno vrednotenje laži, ki postane plemensko pogojena komunikacijska prvina. Če je naš, mu laž spregledamo. Če je njihov, jo uporabimo kot dokaz njegove moralne pokvarjenosti. To vodi v čuden pojav: ljudje lahko vedo, da nekaj ni res, in vseeno delujejo, kot da je. Ni potrebno, da verjamejo propagandni trditvi. Dovolj je, da vedo, da jo morajo javno ponavljati. Recimo, da so nevladniki paraziti, četudi so gasilci, humanitarci, taborniki, okoljevarstveniki. Ko resnica izgubi svoj družbeni temelj, se sesuje družbena kohezija, institucije izgubijo legitimnost, odnosi med ljudmi se skrhajo. Brez slabe vesti se trosijo lažnivi, surovi napadi ad personam.
Nedavno je pravnico Barbaro Rajgelj, raziskovalko in aktivistko ter predavateljico na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani, medeno sladka influenserka Zala Tomašič, sicer evropska poslanka iz vrst SDS, javno obtožila spolnega nadlegovanja deklet. Kar tako. Iz bolne domišljije. Osebo, ki danes predstavlja tisto, kar so bili leta 1988 nesebični, družbeno osveščeni posamezniki s tolikšno moralno integriteto, da so mobilizirali ljudstvo, brez katerega bi Janez v vojaškem zaporu še mnoga leta jedel čufte. In zakaj napad nanjo? Ker ima v priljubljenem ljubljanskem lokalu Pritličje odmevne dogodke z družbeno kritično tematiko. Kar ni všeč vladajočim. Živimo blizu nekdanjega zloglasnega jugoslovanskega 133. člena, ki je omogočal pregon drugače mislečih. Nekdanja poslanka iz vrst SDS, ki v stari Jugi ni imela sadnih jogurtov (morda so imeli v njenem kraju težave z dostavo, kajti v Ljubljani smo imeli v sadnih jogurtih cele borovnice in jagode), Mojca Škrinjar, pa bi popisala vse učitelje, ki so proti genocidu v Gazi. Jih bi preganjala?
Smo res že postali nepovratno zblojena družba?