Dnevnik, kolumna, junij: Bele zveri rasizma

Bele zveri rasizma

Genocid v Gazi se nadaljuje. Izraelska vojska še naprej pobija. Evropa se sluzavo spreneveda. Amerika zločine odkrito podpira. Hinavščina in dvojna merila zahoda do agresorjev netijo sovražnosti in bes. Vse več ljudi protestira na ulicah. Svet se zdi čedalje bolj nor in nasilen. Vendar, mar je bil kdaj drugačen? Ko so naši dedje končali drugo svetovno vojno z zaklinjanjem »nikoli več«, so te besede karkoli spremenile? Še naprej so bile vojne in genocidi, rasizem in apartheid, diskriminacije in nadvlade. Le družbenih omrežij nismo imeli, da bi jih vsak dan spremljali v živo.

Amerika. Šele sredi šestdesetih let so z zakonom o državljanskih pravicah prepovedali segregacijo v javnih ustanovah in diskriminacijo pri zaposlovanju ter z zakonom o volilni pravici odpravili volilne teste in druge ovire za temnopolte. Do takrat pa so v avtobusu sedeli zadaj in belci spredaj. V lokale so vstopali pri zadnjih vratih in sedeti drugje kot belci. V bolnišnicah so imeli ločene oddelke in v njih slabšo oskrbo. Tudi javna stranišča so bila ločena in čakalnice na postajah. Imeli so sicer volilno pravico, vendar so jim jo onemogočali s t. i. volilnimi dajatvami (brez plačila niso mogli voliti) in absurdno težkimi testi pismenosti (dokazati so morali zadostno razumevanje ustave ali drugih pravnih besedil). Niso mogli stanovati v belih soseskah, imeli so slabše šolanje in težjo zaposlitev. Rasno diskriminacijo občutijo še danes.

Avstralija. Staroselske aboridžine so potisnili v rezervate, v katerih so imele krščanske cerkve in misijonarji popoln nadzor nad njihovimi življenji, gibanjem, zaposlitvijo, porokami. Otroke so prisilno šolali in jim prepovedali govoriti materni jezik. Tiste iz mešanih družin so staršem nasilno odvzeli, jih dali v internate ali v družine belih. Do leta 1970 so ugrabili 100.000 otrok in jih prisilno asimilirali v belsko družbo, da bi s tem med generacijami prekiniti prenos tradicije, plemenskih običajev, kulture, načina življenja, religije, jezika. Mnogi otroci te t. i. »ugrabljene generacije« so bili čustveno, telesno in spolno zlorabljeni. Trpljenja pa niso povzročili samo njim, temveč vsem mešanim družinam, ki so trepetale v nenehnem strahu, kdaj bodo ugrabili njihove otroke. Vlada se jim je šele nedavno opravičila.

Južna Afrika. Apartheid je bil od leta 1948 uradna politika rasnega ločevanja, ki jo je izvajala vlada belopolte manjšine nad večinskim temnopoltim prebivalstvom, rasno mešanimi in azijati. To ni bila le socialna diskriminacija, temveč celovita institucionalna ureditev rasne nadvlade, podprta z zakonodajo, policijskim nadzorom in vojaškim nasiljem. Ljudi je ločevala glede na raso in določala, kje smejo živeti, delati, hoditi v šolo, s kom se poročiti, katera vrata lahko uporabljajo, kateri avtobus, bolnišnico, plažo. Mešani zakoni so bili z zakonom prepovedani. Temnopolti so morali imeti posebne dovolilnice za gibanje izven območja svojega bivanja. Volilne pravice niso imeli (kot tudi ne rasno mešani in azijati). Belopolti so imeli monopol nad zemljo, podjetji, službami, šolstvom in zdravjem. Spremembe so se z volitvami zgodile šele leta 1994.

Palestina. Od leta 1920 so jo upravljali Britanci. Vodenje je bilo kolonialno in rasistično. Podpirali so judovsko priseljevanje in institucionalno utrjevanje Judovske agencije, nekakšne vzporedne vlade evropskih Judov, ki so bili razumljeni kot bolj civilizirani od avtohtonega arabskega prebivalstva. Palestinci so bili izključeni iz oblikovanja svoje politične usode, arabske upore pa je britanska oblast nasilno zatrla. Leta 1948 se je z resolucijo OZN na ozemlju s pretežno palestinskim prebivalstvom ustanovilo državo Izrael. Institucionalne temelje je postavila evropska judovska etnična skupina Aškenazi, ki je bila gonilna sila sionizma (spočetega v Avstro-Ogrski monarhiji). V treh letih se je izraelska populacija skoraj podvojila. Iz Evrope se jih je priselilo 300.000, vse do danes pa več kot 3,5 milijona. Etnično čiščenje prostora, ki so ga naselili, se je začelo takoj z Nagbo (v arabščini katastrofa), ko so iz domov pregnali 750.000 Palestincev (od 1,9 milijona) ter povsem uničili več kot 500 njihovih mest in vasi. Od takrat so palestinske naselbine osemdeset let sistematično etnično čiščene, Palestinci pa preganjani in zatirani. Genocid v Gazi je le brutalen vrhunec tega početja. V dveh letih je bilo 55.000 umorjenih in 1,9 milijona prisilno razseljenih. Uničena je vsa infrastruktura. Lakota je srhljiva, čakanje na humanitarno pomoč smrtno nevarno. Izraelski vojaki sadistično ubijajo ravno pred centri za razdeljevanje hrane.

Vse te zločine proti človeštvu zahodna politika dopušča, kajti izraelska tvorba je nastala z njenim blagoslovom. Zaradi svojih interesov jo tudi vojaško podpira. Krščanske vrednote, na katerih naj bi temeljila naša kultura, so votle kot črne luknje v vesolju. Nobena budistična ali hinduistična država ni povzročila toliko gorja po svetu, kot beli človek. Tudi islamska ne. Vodijo nas kapitalski lobiji, narcisi, psihopati in celo rasisti, ki brez vesti uničujejo druge narode, družbe in kulture za poceni delovno silo, za prilastitev novih ozemelj, za črpanje naravnih bogastev ali za geostrateški nadzor.

Zahodni človek je ustvaril veličastno kulturo in znanost, vendar tudi človeške zveri in zlo. Glede na preteklost je razlika le v tem, da so danes vidni.