Dnevnik, kolumna, januar: Služenje na stiskah

Služenje na stiskah

Skozi okno gledam v odejo belega puhastega snega in v gola drevesa, potopljena v gosto belo megleno kopreno. Soseda mi prinese toplo kosilo, kot to stori vsak dan. Sosed mi v hišo znosi drva. Razveseljujejo me obiski. Nič mi ni hudega, četudi ležim z zlomljenim gležnjem. Sem na toplem v zavetju doma in uživam v branju izvrstnih knjig. Seveda oplazi stiska ujetosti. Četudi lahko s pogledom potujem skozi okno daleč do silhuet polhograjskega hribovja in Alp, je življenjski prostor skrčen med štiri stene. In še nekaj časa bo. Takrat se spomnim Nelsona Mandele. Morda veste, da je borec proti apartheidu v ječi preživel 27 let (!), od tega 18 let v celici, ki je bila velika za dolžino človeka in široka kot izteg obeh rok. Zbijal je kamne in prenašal izživljanje paznikov. Kljub neznosnim razmeram je razvil osupljivo notranjo moč, ki mu je pomagala preživeti. Moja celica je mnogo večja, kot njegova, in v njej bom manj časa. Ne zbijam kamnov brez cilja in obkrožajo me dobri ljudje.

Ko bi bilo več takšnih voditeljev, kot je bil Mandela, ki bi delovali z modrostjo, empatijo in zmožnostjo odpuščanja. Žal je med njimi preveč zveri. Sionistični režim še vedno pustoši po Gazi in etnično čisti tudi druga področja, na katerih živijo Palestinci. Ko smo v Evropi ob okrašenih smrekah na slavnostnih večerjah in ob poticah slavili božič, nekateri kot verski in drugi kot družinski praznik, so izraelske sile na severu okupiranega Zahodnega brega izvedle množične aretacije in z domov pregnale več deset družin. Izraelsko nasilje se nadaljuje in svet še naprej molči. No, ne povsem. Pred dnevi so predstavili Projekt Sončni vzhod, načrt za obnovo Gaze, po katerem bi porušeno enklavo spremenili v visokotehnološko letovišče. Načrt, katerega skrbnika sta Jared Kushner (zet ameriškega predsednika Donalda Trumpa) in Steve Witkoff (odposlanec za Bližnji vzhod), se sicer ne ukvarja s tem, kam bi med obnovo premestili dva milijona razseljenih Palestincev. V zgodovino se bo zapisal kot eden od najbolj brezčutnih projektov, kar jih je skoval omračen človekov pohlep.

Pohlep! Poglejmo ga v številkah. Leto smo končali s še več bogastva v rokah peščice. Najbogatejših 10 odstotkov svetovnega prebivalstva poseduje tri četrtine vsega svetovnega bogastva, kot navaja nedavno objavljeno Svetovno poročilo o neenakosti (World Inequality Report 2026). Ostalih 40 v zgornji polovici si lasti 23 odstotkov, spodnja polovica pa le 2 odstotka. Po vsem svetu življenjski standard mnogih stagnira, bogastvo in moč pa sta vse bolj skoncentrirana na vrhu. Od devetdesetih let prejšnjega stoletja se je premoženje milijarderjev in multimilijonarjev povečalo za približno 8 odstotkov vsako leto, kar je skoraj dvakrat hitreje kot pri spodnji polovici svetovnega prebivalstva. Najbogatejših 0,001 odstotkov – manj kot 60.000 multimilijonarjev – zdaj nadzorujejo trikrat več bogastva kot polovica od 8,3 milijarde zemljanov.

Večina teh je lačna in brez pitne vode. Mnogi so še vedno brez stranišč. Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) 2,1 milijarde ljudi (vsak četrti) še vedno nima urejenega dostopa do pitne vode. Zajemajo jo iz vodnjakov, dovažajo s cisternami, hodijo ponjo daleč k vodnim virom, ki so lahko onesnaženi. Več kot tretjina (3,4 milijarde) nima urejenih sanitarij. To pomeni, da več kot četrtina človeštva ne živi v razmerah, ki so ključne za zdravje, dostojanstvo in družbeno enakost, kar vpliva na bolezni, izobraževanje, dostop do delovnih priložnosti in splošno kakovost življenja. Milijone med njimi pesti lakota.

V zadnjem poročilu Stanje prehranske varnosti in prehrane v svetu (State of Food Security and Nutrition in the World;  SOFI 2025), ki ga vsako leto sooblikuje pet organizacij  (FAO, IFAD, UNICEF, WFP in WHO),  je v letu 2024 zaradi kronične lakote trpelo 673 milijonov ljudi, oziroma 8,2 odstotka svetovnega prebivalstva. Poleg kronične lakote obstaja tudi kritična kategorija, imenovana akutna prehranska negotovost, kar pomeni nič drugega kot hudo ali zmerno lakoto. Tej je po oceni WHO izpostavljenih vsaj 2,3 milijarde ljudi, kar pomeni, da svojih prehranskih potreb ne zadovoljijo zadostno ali redno. Odveč je dodati, da ti, ki ne morejo do hrane, tudi nimajo osebnega zdravnika. Po oceni WHO 4,6 milijarde ljudi (polovica svetovnega prebivalstva) še vedno nima dostopa do osnovnih zdravstvenih storitev, kot so cepljenje, preprosta diagnoza ali zdravljenje bolezni. Četrtina  človeštva (2,1 milijarde) se spoprijema s hudim finančnim bremenom pri dostopu do zdravstvene oskrbe (z visokimi izdatki iz  lastnega žepa), petino (1,6 milijarde) pa zdravstveni stroški še bolj potisnejo v revščino.

Kaj naj si človek misli ob takšni statistiki stanja človeštva? Da Slovenci žal drvimo globoko vanj. Tepci smo! Imeli smo odlično javno zdravstvo, ki ga je razkopal pohlepni neoliberalizem, zdravstvene storitve za plačilo in bogatenje peščice (v letu 2025 je bilo na seznamu 50 najvišjih plač v Sloveniji 45 plač zdravnikov). Tudi ob svojem zlomljenem gležnju to občutim. Fizioterapevtska pomoč, do katere smo upravičeni, bo prišla prepozno (čakalne vrste!). Če želim zaživeti, ga moram čim prej usposobiti. Vanj investirati. Naše zdravje je postalo le še ena od tržnih niš, zato je tudi zdravstveni sistem čedalje manj usmerjen v zdravje ljudi in vse bolj v služenje na zdravju ljudi. Služenju na stiskah.