Slovensko narodno gledališče Drama Ljubljana je osrednja in najstarejša slovenska gledališka ustanova z začetki v letu 1867 (ustanovitev Dramatičnega društva). Ima vrhunski ansambel in visoko kakovost umetniških stvaritev. V stavbi iz leta 1911, ki je zaščitena kot kulturni spomenik, je od leta 1919. Žal je sedaj prazna in razpadajoča. Gledališki ansambel je preseljen v industrijsko cono Litostroj, sedemdeset let star mogočni kostanj je posekan, gradbišče za ambiciozno dozidavo pa zgolj nastavljeno, saj gradbenega dovoljenja ni. Menda so za zastoj krivi okoliški stanovalci. Mar res? Zastoji v tem delu mesta so že od devetdesetih.
- Časnik Dnevnik, priloga Objektiv, rubrika Razmegljeno, objava 27. 2. 2026
- Povezava na Dnevnik: tukaj
Zrcalo časa: Šumi in Drama
Slovensko narodno gledališče Drama Ljubljana je osrednja in najstarejša slovenska gledališka ustanova z začetki v letu 1867 (ustanovitev Dramatičnega društva). Ima vrhunski ansambel in visoko kakovost umetniških stvaritev. V stavbi iz leta 1911, ki je zaščitena kot kulturni spomenik, je od leta 1919. Žal je sedaj prazna in razpadajoča. Gledališki ansambel je preseljen v industrijsko cono Litostroj, sedemdeset let star mogočni kostanj je posekan, gradbišče za ambiciozno dozidavo pa zgolj nastavljeno, saj gradbenega dovoljenja ni. Menda so za zastoj krivi okoliški stanovalci. Mar res? Zastoji v tem delu mesta so že od devetdesetih.
Takrat je nasproti Drame še stal nekdanji Šumi. Tovarno Šumi je v 19. stoletju ustvarila izjemna podjetnica Josipina Šumi in jo nasledila hčerka Evgenija. Po drugi svetovni vojni je bila nacionalizirana, proizvodnja sladkarij preseljena v novozgrajeno poslopje na Šmartinsko, v izpraznjeni stavbi pa je nastal kulten lokal Šumi, zbirališče umetnikov in kulturnikov. V devetdesetih je prišla nepremičnina v roke investicijski družbi KD Group (njen soustanovitelj in predsednik uprave je bil pokojni Matjaž Gantar, v tistem obdobju blizu Slovenski ljudski stranki), ki je nameravala na njenem mestu zgradili kulturno-kongresni center, multikino z lokali in stanovanji. Na natečaju leta 1995 je bil izbran predlog Borisa Podrecce, ki so ga do leta 2006 šestkrat spremenili (!), ko so Šumi porušili (kljub nasprotovanju nekaterih arhitektov) in naredili parkirišče. Leta 2011 je KD Group (takrat ga je vodil Draško Veselinovič) projekt prodal za 15 milijonov evrov. Lahko bi pristal v rokah države in bi tam danes stala nova Drama (predsednik vlade je bil Borut Pahor in župan Zoran Janković), tako pa so investitorji brez natečaja sprejeli nov načrt Groleger arhitektov in leta 2018 začeli z gradnjo Centra Šumi. Na reprezentativni mestni lokaciji je nastala hudo povprečna, anemična arhitektura.
S Šumijem se je zamudilo priložnost za nekaj veličastnega, za stavbo nove Drame. Zanjo so nastajali načrti v matični hiši čez cesto. Leta 1995 je arhitekta in režiserka Meta Hočevar izdelala projektno študijo prenove, nekaj let kasneje pa je takratni ravnatelj Drame Janez Pipan izpeljal javni natečaj. Leta 2008 so bili načrti za prenovo Drame pripravljeni, vendar Pipanu mandata za vodenje Drame tedanji kulturni minister Vasko Simoniti ni podaljšal (zamenjal ga je z igralcem Ivom Banom). Ves trud je šel v prazen ništrc. Šele deset let kasneje so vzniknile nove moči. Na javnem natečaju za prenovo Drame je zmagal projekt Bevk Perović arhitekti, po katerem bi namesto sedanjega prizidka stal novi, enakih gabaritov kot stari. Problem torej ni višina ali povečanje stavbe, temveč globina, saj je predviden izkop gradbene jame v višini štirih do petih nadstropij. In tu se začne zgodba zapletati. Stanovalci želijo zagotovilo države, da bo odpravila morebitno škodo na sosednjih stavbah (ki so tako kot Drama kulturni spomeniki, to so Nemška hiša na Gradišču in Mali nebotičnik na Igriški), če ta nastane zaradi posega. Tega zagotovila nimajo. Četudi je investitor država (ministrstvo za kulturo), so jamstvo prevalili na Dramo, ki ni investitor. Bo Drama iz sredstev za letni program popravljala morebitne razpoke v sosednjih stavbah? Zakaj tega zagotovila država ne da, če je projekt varen, strokoven in neoporečen?
Spomnimo se dozidave ljubljanske opere. Leta 2010 je že zgrajen objekt voda zalila dvakrat in je nastala milijonska škoda. Ve se, da je na tem delu mesta podtalna voda, ki priteka iz Rožnika in Tivolija, kar so upoštevali pri gradnji Cankarjevega doma. Nekdanji direktor Mitja Rotovnik mi je po poplavi v operi pokazal to podivjano podtalno vodo. Odpeljal me je v najnižjo klet Cankarjevega doma in odprl železna vrata v debelem betonskem zidu. Za njim je drla voda med dvema vzporednima betonskima stenama. Tako so jo obvladali, preusmerili in ji omogočili pot. To ni bil počasen in lenoben potoček, temveč divji hudournik. Kako se bo podtalna voda stekala proti Ljubljanici, če ji bodo v prizidku Drame pot preprečili z betonskimi preprekami v globini nekaj nadstropij? Najverjetneje bo šla (saj drugam ne more) proti sosednjima hišama (Nemški hiši in Malem nebotičniku), ki sta tako kot Drama kulturno zaščiteni, a komu to mar? Le stanovalcem, ki tam živijo?
Zadnji projekt prenove Drame je nastajal pod številnimi kulturnimi ministri, levimi in desnimi. Zvrstili so se Tone Peršak (neodvisni), Dejan Prešiček (SD), Zoran Poznič (SD), Vasko Simoniti (SDS), Asta Vrečko (Levica). So sedaj krivi stanovalci, ker ščitijo svoje legitimne pravice, da ni gradbenega dovoljenja? Edini, ki si v tej zgodbi zares mane roke, je Miran Boštic, lastnih prostorov v industrijski coni v Šiški, kamor so za tri leta začasno preselili Dramo. Zanje prejme 71.000 evrov na mesec. Letos naj bi bila Drama dokončana, vendar se niti graditi še ni začela. In se tudi ne bo, ker ni gradbenega dovoljenja. Začasnost se bo morala podaljšati za nadaljnjih nekaj let začasne začasnosti. Le kolikšna bo najemnina takrat?
Cvetober slovenskega (meščanskega) gledališča bo ostal odložen v industrijskem skladišču mestnega obrobja. Vmes bo Dramo prekril mah. Načela jo bo voda in jo bo čez leta lažje porušiti, kot obnoviti. Stal pa bo Šumi, simbol pohlepnega profita brez vizij in veličastnega duha kulturnosti.