Dnevnik, kolumna, april: Protistrupi banalnostim

Protistrupi banalnostim

Težko je uporabiti drugo besedo kot gnus, žal, morda le še osuplost. Gledati vse te domače politične lažnive in pohlepne obraze, povzpetnike in manipulante, nasilneže in primitivce je svojevrsten mazohizem. Slovenija tone v brezdanje blato. Šef zakonodajne veje oblasti je postal moralno sporen lik, vpleten v zavarovalniško goljufijo, zaradi katere je bil na kranjskem okrajnem sodišču pravnomočno obsojen na denarno kazen. Na položaj so ga spravili poslanci z glasovnicami, ki so bile označene s krogci, zvezdicami in pikami, pod budnim (avtoritarnim) nadzorom vodij strank (NSi, SLS in Fokus, Demokrati, Resni.ca), ki o oznakah ne vedo ničesar. Sprenevedajo se in lažejo, četudi vsi vemo, da se sprenevedajo in lažejo. Kako v času moralne razgradnje, vladavine laži, srepih manipulacij in nebrzdanega pohlepa, ohraniti zdrav razum, človečnost in preprosto veselje do življenja? Kako biti v svetu in ne preplavljen z njegovo brozgo? Nekaj navdihov.

Prvi: nedotakljivost notranjosti. Ni bolj kredibilnega vira, kot je avstrijski nevrolog in psihiater Viktor Frankl, ki je tri leta v peklu koncentracijskih taborišč (Auschwitz, Dachau, idr.) mnogim, ki so tonili v brezup, pomagal videti smisel in lepoto bivanja tudi v okolju, kjer je bil razvrednoten tako človek kot tudi vse človeško. V iztirjeni družbi je posamezniku resda odvzeto skorajda vse, tudi njegovo dostojanstvo, ni pa mu mogoče vzeti njegovega odzivanja na razmere. Drugi lahko narekujejo zunanje okoliščine, v katere smo vrženi, vendar nihče ne more seči v nas, v naše doživljanje in izkušanje sveta. Ta del je nedotakljiv. V njem smo neokrnjeno svobodni. Vanj zunanji svet nima dostopa. Mi smo tisti, ki v njem navigiramo. V današnjih razmerah bi to pomenilo, da ne verjamemo a priori vsaki informaciji, ki je vržena v nas, in ne dovolimo, da zunanja norost postane naš notranji kaos. Ja, obkroža nas tudi grdota sveta. Bomo postali zlobni in lažnivi le zato, ker dan za dnem gledamo na ekranih zlobne in lažnive obraze?

Drugi: sočutnost kot upor. Ko je pridevnik »krščanski« postal etiketa za politične lobije, ki v besedah in dejanjih teptajo osrednjo Kristusovo zapoved, »ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe«, se je potrebno ozreti drugam, k ljubiteljem modrosti (filos + sofia), k filozofom. Francoski pisatelj in filozof Albert Camus, sicer eden od najpomembnejših predstavnikov eksistencializma in prejemnik Nobelove nagrade za književnosti, je recimo menil, da je upor proti nesmislu prav v tem, da človek ravna človeško tudi takrat, ko svet tega ne podpira. V romanu Kuga zdravnik v svetu, kjer bolezen naključno ubija, pomaga zato, ker je to edino dostojno človeško dejanje. Gre za akt solidarnosti brez metafizične tolažbe oz. lastne odrešitve. Človečnost ni občutenje, temveč dejanja. In sočutje ni razpoloženje, temveč plemenitost odzivanja, majhne geste, kot je pomoč drugim, spoštljiva pozornost v pogovoru, zavračanje dehumanizacije (tudi v jeziku).

Tretji: brezkompromisno raziskovanje resnice. Kje bi lahko našli boljši zgled, kot pri antičnem filozofu Sokratu, nedvomno enemu od etično najvišje stoječih mož. Neprestano je motril, spraševal in iskal odgovore. Na agori (atenskem trgu) je naključnim sogovornikom zastavljal vprašanja in jih pogosto v iskanju odgovorov pripeljal v lastna nasprotja. Držal jim je ogledalo njihove puhle bebavosti. Mnogim je šel na živce. In ko je njegova priljubljenost med mladino naraščala, so ga nasprotniki obtožili kvarjenja mladine in obsodili na smrt, četudi je že krepko prečkal sedemdeseto leto. (Oh, ta demokracija, na smrt je obsodila plemenitega Sokrata in tisočletja kasneje izvolila poosebljeno zlo, Hitlerja).) V znameniti Platonovi Apologiji (zagovor na sodišču), Sokrat izreče znameniti stavek, da »ni vredno živeti življenja brez preizpraševanja«. Ko iz vseh strani v nas udarja poneumljanje s plehkostjo, je toliko bolj pomembno ohraniti živost mišljenja, gojiti dvom (in ne cinizem), preverjati in pretresati (brez konstruktov), videti kompleksnost (in se ne zadovoljiti z enostavno površnostjo).

Četrti: kritično mišljenje. Filozofinja in politična teoretičarka Hannah Arendt je v svojih vplivnih delih o totalitarizmu, avtoriteti in naravi zla pisala o »banalnosti zla« in o tem, kako se destruktivni sistemi hranijo z ne-mišljenjem. Najboljši primer sodobnega mentalnega eskapizma so priljubljeni resničnostni šovi, za katere je značilna inscenirana realnost, površnost, banalnost. Posledično oblikujejo prav takšne ljudi, otopele, plehke, nezmožne kritičnega mišljenja. Maso, ki jo je zlahka voditi, nadzirati in usmerjati. Rajsko čredo za populiste. In če ne želimo pristati v tej čredi, je zdravo omejiti vnos informacij, ne količino, temveč njihovo kakovost. Zavestno izbirati vire, ki poglabljajo in ne poneumljajo. Negovati čas brez histeričnih impulzov sveta, kajti svet ni le to, kar kriči iz ekranov.

Ko se za hip obrnemo stran od politike, ne gre za naivno brezbrižnost. Potrebujemo tudi prostor, naj bodo razmere še tako grobe in negotove, v katerem zaznavamo plemenitost v človeku in prepoznavamo lepoto v svetu. Zdrav razum in človečnost nista stanji, ki ju dosežemo, temveč sta naši izbiri, vsakodnevni praksi. Svet morda res postaja bolj agresiven in zmeden, vendar je ravno zato negovanje lastne notranje jasnosti ne le osebna potreba, temveč skorajda etična odgovornost.