“Indija je kaos, tukaj je red. Tam so ceste polne smeti, tukaj so čiste. Tam se ljudje iz dneva v dan borijo za obstanek in preživetje, tukaj imamo zdravstveno in pokojninsko zavarovanje ter pomoč v primeru brezposelnosti. Pri njih so prepuščeni pomoči družine, zato so družine kot skupnosti še vedno zelo negovane male trdnjave zaslombe in podpore. Kljub temu, da živijo v težjih in bolj negotovih razmerah kot mi, so ljubeznivi, prijazni in nasmejani. Pojdite pri nas po cesti in opazujte, koliko ljudi zre zaskrbljeno in nezadovoljno v tla, z nasršenim obrazom in čelom, zgubanim v dve gubi. So pa pri nas ženske bolj svobodne in enakopravne. Po Indiji lahko potujem samo zato, ker sem finančno preskrbljena in neodvisna zahodna ženska. Indijske popotnice še nisem srečala.”
INTERVJU ZA REVIJO OBRAZI
OBJAVA APRIL 2024
*****
Maja Megla, pisateljica, novinarka, raziskovalka
Indija mi je kot drugi dom
Maja je bila dolga leta novinarka in urednica pri znanem in uveljavljenem časniku, a je, tako kot mnogo njenih kolegov, izgubila delovno mesto. Preden se ji je to zgodilo, se je borila s hudo izgorelostjo. O tem in o stresu je napisala knjigo in jo izdala v samozaložbi, sledile so še tri knjige. Danes je kolumnistka, voditeljica pogovorov v podkastu, o stresu predava in izvaja protistresne delavnice. Pred kratkim je bila dlje časa na potovanju po jugu Indije, v katero se je zaljubila pred četrt stoletja.
Maja, kako ste doživeli Indijo, ko ste jo obiskali zadnjič in kako ste jo doživeli letos?
Med prvič in zadnjič se je zvrstilo skoraj četrt stoletja. Prvič sem bila v Indiji avgusta leta 2000, ko so me iz Društva za podporo Tibetu povabili, da se pridružim skupini, ki je odpotovala na dvotedenski budistični ritual Kalačakra v dolino Spiti v središče Himalaje. Imeli so še eno prosto mesto, ki so mi ga ponudili deset dni pred odhodom. Seveda sem nemudoma zgrabila priložnost, le kateri avanturistični duh je ne bi, sedla v letalo in odšla v neznano. Na letalu sem hitela brati Lonely Planet, za potovalce v tistem času najbolj cenjen vir informacij. Nisem vedela kaj dosti o budizmu in do Indije sem čutila več nedoločne odbojnosti kot simpatije, čeprav sem pred tem že vrsto let prakticirala jogo in meditacijo. A zgodilo se je nekaj magičnega. V Indijo sem se »zacopala« na drugem povsem neuglednem krožnem križišču sredi noči v taksiju na poti z letališča. Z Indijo je pač tako, ali jo imaš rad ali pa je ne maraš. Ne poznam mlačnih. Od takrat sem se v Bharath (sanskrtsko ime za Indijo) vračala skoraj vsako leto. Obiskala sem jo vsaj osemnajstkrat in v njej preživela skupaj več kot dve leti. Prepotovala sem jo sama in z njihovimi prevoznimi sredstvi (ne najetimi taksiji) po dolgem in počez, od Himalaje na severu, do najbolj južne točke Kanykumarija, kjer se stikajo trije oceani, od Bhubaneswara na vzhodu proti zahodu, preko Bodhgaye, Varanasija, Agre, Delhija, Jaipurja, Jodhpurja do Jaisalmerja in puščave Tar ob pakistanski meji ter na jugu od Chennaja do Kerale. Nazadnje sem bila v Indiji v času, ko je vzniknila epidemija. V Slovenijo sem se vrnila štirinajst dni pred tem, ko so v Indiji zaprli mednarodna letališča in so letala ostala na tleh. Letos je bilo življenje v njej povsem normalno, le v templjih se je ponekod sedelo malce bolj razredčeno. Se pa je Indija močno spremenila v zadnjih dvajsetih letih.
Katere spremembe so vas navdušile in katere užalostile?
Letos, ko sem po več letih zopet prepotovala jug Indije, sem bila osupla nad cestnim omrežjem, ki je bilo zgrajeno v nekaj letih, tako na tisoče kilometrov avtocest kot novih modernih lokalnih cest. Imajo dobro založena in snažna avtocestna postajališča ter vrhunsko cestno opremo, kateri niti ne vem imena. Recimo na lokalni cesti iz Bangaloreja v Thiruvannamalai so na ovinkih med cestiščema rdeče gumijaste palice, ki onemogočajo prehitevanja v ovinek. Ceste so opremljene z rdečimi in belimi svetlobnimi lučmi in po sredini avtocest je na tisoče kilometrov razcvetenih oleandrov vseh barv. Užalostile pa so me krave. Nekdaj so svete krave ležale vsepovsod, tudi na asfaltu. Vozniki so se jim spoštljivo izmikali. Nihče jih ni podil ali preganjal. Tokrat jih ni bilo. V mesecu dni potovanja po jugu Indije nisem videla ene svete krave. Vse so udomačene, služijo človeku, dajejo mleko. Privezane so na meter dolge vrvi, da morajo imeti sključene glave. Pustijo jih na žgočem soncu, brez vode ali senčnega zavetja. Redkeje se pasejo po pašnikih. Zelo žalostni padec njenega visočanstva iz piedestala v eksploatacijo, ki je pogosto na meji mučenja.
Katere kraje ste obiskali, kaj je bil pravzaprav namen vašega obiska?
Indija mi je kot drugi dom. Zadnja leta sem pozimi najela stanovanje in pisala knjige. V letih pred tem, ko me je pestila izgorelost, sem se tam celovito regenerirala. Še prej sem po Indiji veliko potovala. Obiskala sem številne ašrame, duhovna romarska središča, naravne znamenitosti in kulturne spomenike, palače in svetišča. Letos sem bila na potovanju po jugu Indije z dvema skupinama. Odlično smo se imeli. Večina iz skupine si je želela novih dogodivščin in tudi prijatelji ter znanci me nagovarjajo, naj pripravim indijske potovalne programe. Rekli so mi, »s tabo bi šli v Indijo, z agencijo pa ne.« Ne grem povsem po klasičnih poteh, kot jih nudijo turistične agencije. Tudi potovanja v manjših skupinah si ljudje želijo, ne več kot dvanajst potnikov, ker imajo lahko med sabo bolj osebni stik. Te potovalne programe za Indijo sem že pripravila in se povezala z agencijo, v sodelovanju s katero jih bom lahko izvedla letošnjo jesen in zimo. V aprilu jih objavim na svoji spletni strani.
Indija je dežela z največ prebivalci na svetu. Ji je to v prid ali v breme? In je tudi kar velik igralec pri tehnološkem napredku, tekmuje s Kitajci. Ste zaznali kaj od tega?
Indija ima 1,417 milijarde prebivalcev, malce več kot Kitajska, tako da je postala država z največ prebivalci na svetu. Je tudi najhitreje rastoče gospodarstvo na svetu in lahko, tako napovedujejo ekonomisti, v naslednjih treh letih stopi ob bok Ameriki in Kitajski. Velemesto Bangalore, ki leži v osrčju južne Indije, imenujejo »Silicijeva dolina Indije«. V njem so številna tehnološka podjetja (približno 67.000), izobraževalne ustanove, razvojno-raziskovalni centri ter vrhunski programerji. Ocenjujejo, da je strokovnjakov s področja informacijske tehnologije samo v tem indijskem mestu več kot milijon! Bangalore je sodobno mesto. V njem pospešeno gradijo metro, kot ga tudi v vseh drugih večjih mestih. Med korono zgrajeni drugi terminal mednarodnega letališča v Bangaloreju je lani prejel arhitekturno in oblikovalsko nagrado Unesco Prix Versilles za najlepše letališče na svetu. Noro lepo letališče je, polno vrtov, zelenja, udobnih počivališč, vrhunsko oblikovanih luči. To je en obraz Indije z Bollywoodom, ki v Mumbaju že desetletja proizvede največ filmov na leto na svetu. Drugi obraz Indije je ruralen, reven, patriarhalen, tradicionalen, poniknjen nekam v 19. stoletje. V njem imajo ženske močno podrejeno mesto. Veliko je revščine. Še vedno, po nekaterih ocenah, 35 milijonov Indijcev nima dostopa do pitne vode. 678 milijonov jih je brez stranišč. Tudi z onesnaženostjo so težave. Nekdaj, ko ni bilo plastike, so ostanke iz gospodinjstva pometli na kup na cestišča. Hrano so pojedle svete krave, kar je ostalo, so sežgali. Svoje odpadke so učinkovito reciklirali. Tudi danes odpadke mečejo na cesto, le da je to plastika. Javne površine so polne smeti, razen na predelu Nilgiris, na področju zvezne države Tamil Nadu v južni Indiji, ki je veliko kot Gorenjska. Slovi po visokogorskih naselbinah, ki so zaradi svežih temperatur in bujne narave Indijcem priljubljene počitniške destinacije. Tam je plastika prepovedana. Plastenk z vodo ni, dobite jo ustekleničeno, in tudi ne smeti, kot drugod v Indiji. Torej je mogoče očistiti mesta tudi v Indiji.
Vaša napoved za Indijo v prihodnosti?
Letos imajo volitve. Predsednik vlade Narendra Modi je še vedno dovolj vpliven in priljubljen, da lahko njegova stranka na volitvah zmaga. Želim jim le, da jih ne preplavijo nacionalizmi in se ne prodajo zahodnemu kapitalu.
Zdaj pa pojdiva malo domov, v Slovenijo. Kako ste zaznali razliko med Slovenijo in Indijo? V čem so nas Indijci prehiteli? In v čem smo Slovenci vseeno boljši?
Indija je kaos, tukaj je red. Tam so ceste polne smeti, tukaj so čiste. Tam se ljudje iz dneva v dan borijo za obstanek in preživetje, tukaj imamo zdravstveno in pokojninsko zavarovanje ter pomoč v primeru brezposelnosti. Pri njih so prepuščeni pomoči družine, zato so družine kot skupnosti še vedno zelo negovane male trdnjave zaslombe in podpore. Kljub temu, da živijo v težjih in bolj negotovih razmerah kot mi, so ljubeznivi, prijazni in nasmejani. Pojdite pri nas po cesti in opazujte, koliko ljudi zre zaskrbljeno in nezadovoljno v tla, z nasršenim obrazom in čelom, zgubanim v dve gubi. So pa pri nas ženske bolj svobodne in enakopravne. Po Indiji lahko potujem samo zato, ker sem finančno preskrbljena in neodvisna zahodna ženska. Indijske popotnice še nisem srečala.
So vas kakšni dogodki, ko ste se vrnili, posebej pretresli? Politični, stavke? Kako gledate na stavko zdravnikov, Fidesa?
Ena sama jezna in sovražna kregarija, zmerjanje, sikanje, obtoževanje, blatenje. Kultura dialoga je pri nas na dnu. Korupcija v porastu. Odločitve nadvse neumne. Gradimo prizidek k ljubljanski Drami za denar, s katerim bi lahko zgradili povsem novo gledališko stavbo. V sumljivih okoliščinah preplačamo zdelano stavbo za sodno palačo ter se nato odločimo graditi novo. Glede Fidesa pa, njihova lakomnost nima meja.
Razlike med revnimi in bogatimi v Indiji in pri nas?
Revni na cesti brez hrane so povsod po svetu enaki, lačni, tako na ulicah Pariza, kjer so jih letos našteli 4277, kot tudi na ulicah Los Angelesa, kjer jih je več kot 46.000. Če nimajo psiholoških težav ali težav z drogo in alkoholom ter prejmejo učinkovito pomoč, ne miloščine, se povsod lahko izkopljejo iz težav. V Indiji je največja prepreka šolanje. Državne šole niso preveč cenjene, za zasebne pa so potrebna sredstva. Največja skrb staršev, vsaj tistih, ki jih poznam, je ta, kako zagotoviti sredstva za zasebno šolanje otrok. Zanje so se pripravljeni odpovedovati, delati dvojno in si trgati od ust. Najnižja kasta dalitov (nedotakljivi), ki živi v divjih slamih v bivališčih, narejenih iz recikliranih ostankov in pod plastičnimi strehami, niti v šole ne more. Oni se najtežje izmotajo iz grozljive revščine. Letos me je na sprehodu ob morju ena od teh deklic rešila pred napadom napadalnega psa. Ganjena sem še danes, s koliko ljubeče topline me je pogledala, ko sem ji hvaležno pokimala in se ji zahvaljevala. Ti ljudje so prezirani in nevidni. Njih se zmerja in se jim ne zahvaljuje. Morda sem ji s svojo toplo zahvalo dala več, kot bi ji z bankovcem, ki bi ga ji itak vzeli. Seveda bi tudi to naredila, vendar pri sebi nisem imela denarja. Cel večer me je mučilo, kaj sploh lahko naredim zanjo? Naslednji dan sem se vrnila tja, kjer sva se srečali, vendar je ni bilo. Kot kamen v želodcu mi je obtičal ta dogodek. Če bi smela, bi jo takoj vzela k sebi. A kaj sploh smem? Ko se v Indiji srečujete z revščino, je to vprašanje – če ste čuteči – vsak dan na dnevnem redu.
Kolegica novinarka, ki vsako leto preživi v Indiji pol leta, mi poroča, da je vročina vsako leto bolj neznosna.
Tudi tam so podnebne spremembe. December, ki je bil nekdaj stabilno sončen s svežimi jutri, je bil letos oblačen in nekajkrat deževen. Na vzhodni indijski obali so se v času, ki ni monsunski, dvakrat spopadli z grozljivim neurjem. Na zahodni obali v Kerali pa so imeli v času monsuna več kot polovico sušnih dni, zato je uničilo velik del pridelka. In ko naj bi v sušnem času pobrali tisto, kar je od njega ostalo, se je usulo deževje in uničilo še tisto, kar je ostalo. Zelenjave skoraj ni bilo in so jo morali pripeljevati od daleč. Nenavadno je vreme tudi tam.
Veliko ljudi hodi v Indijo po »duhovno hrano«. Prebivajo v ašramih, meditirajo, se učijo jogo, pomagajo kuhati in pospravljati. Zakaj je treba v Indijo, da »najdeš sebe«? Je tam res lažje, hitreje, se tam res lahko odklopiš od stresa, boja za materialne dobrine … zakaj množice in množice »duhovnih turistov« iščejo odmik od »zahodnega sveta« prav v Indiji? In konec koncev, zakaj ste šli vi tja zdravit izgorelost in pisat knjigo?
Najlažje je pisati knjigo brez motenj, stran od vsakdanjih obveznosti. Lahko bi jo pisala kjerkoli, tudi doma, vendar je pozimi v Indiji toplo in sončno. Namesto da bi doma plačevala za zimsko kurjavo, sem za ta denar kupila avionsko karto in odšla. Iskati sebe pa … hm. Kamorkoli gremo, imamo sebe s sabo. Nikjer drugje nas ni več ali manj kot tam, kjer smo. Je pa res, da odmiki od ustaljenih rutin in odnosov pomagajo, da drugače, bolj sveže in iz distance, vidimo sebe, odnose in okolje, v katerega smo vpeti. Sprejmemo lahko odločitve, ki jih doma niti ne bi videli, in zakorakamo v spremembe, ki jih drugače ne bi zmogli. Umiki omogočijo, da si naberemo novih moči. Seveda so pa lahko takšni umiki tudi pobegi pred odgovornostjo in zahtevami življenja. Pobegi niso zdravi. Težave bodo hodile za nami in se samo povečevale. In zakaj Indija? Ima močno duhovno tradicijo, ki je prepojena z družbo in njenim vsakdanom. Ste že videli kakšnega Indijca v stresu?
Maja, za konec čisto naivno in nepotrebno vprašanje, a vendar: zakaj moramo ljudje potovati?
Meni najljubše vprašanje (smeh). Potovanja so mi zgoščene, intenzivne šole življenja, srečevanja drugačnega, pridobivanja novih izkušenj in znanja, tudi spoznanj. Izkušnje so tiste, ki so ključne! Kajti drugače bi lahko sedli pred ekrane in si ogledovali dokumentarne filme. Informacija nima nikakršne življenjske vrednosti. Izkušnja je ta, ki bogati in plemeniti. Potovanja jih nudijo obilje.
