Dnevnik, kolumna, avgust: Imperialistično plenjenje kulture

Imperialistično plenjenje kulture

V žgočem avgustovskem soncu sedim na bleščeče beli marmorni stopnici atenske Akropole. Iz griča sega veličasten razgled čez mesto vse do mikavno modrega morja. Pihlja suh in osvežilen severni veter meltemi. Zvočna kulisa neutrudnih škržatov buhti v intenzivnosti. Okoli mene je na tisoče zariplih turistov. Vzpon na golo pobočje jim ne prepreči niti peklenska vročina. Želijo videti in izkusiti monumentalne korenine evropske kulture, čarobno antično Akropolo z mogočnim Partenonom. Tempelj so zgradili v pičlih devetih letih v petem stoletju pred našim štetjem v času zlate dobe Aten. Posvečen je Ateni, boginji modrosti, razuma in vojne, zaščitnici mesta. Pročelje templja je prazno. Polovica ohranjenih del je ukradenih in na ogled v Britanskem muzeju. Četudi si Grčija od sredine 19. stoletja prizadeva za njihovo vrnitev, si jih Britanci še vedno lastijo. Kako je to sploh mogoče?

Partenon je najbolj prepoznan simbol antične Grčije. Zgrajen je iz pentelikonskega marmorja, ki je znan po svoji belini in rahlem zlatem sijaju. Sestavljen je bil iz 16500 kosov, ki so se do popolnosti prilegali eden drugemu. Umetniški okras Partenona je bil eden najveličastnejših dosežkov klasične antične plastike. Stavbo je krasil 160 metrov dolg in meter visok venec reliefno izklesanih 378 figur (bogov, herojev) in 220 živali. Na čelnem pročelju je bilo upodobljeno rojstvo Atene. Njen veličasten trinajst metrov visok kip iz zlata in slonovine je stal v templju. Izdelal ga je največji starogrški kipar Fidija. Kasneje je Partenon postal cerkev in še kasneje mošeja. Bil je tudi skladišče smodnika, ki ga je leta 1687 zadela beneška granata (čas beneško-osmanskih vojn) in povzročila katastrofalno eksplozijo. Uničevali in iz njega kradli so kasneje Francozi in Benečani. Največji škodljivec pa je bil škotski aristokrat Lord Elgin.

Bil je britanski diplomat ter postal med leti 1799 in 1803 britanski veleposlanik pri Osmanskem cesarstvu. Iz grabežljivosti, lakomnosti in pohlepa je organiziral skupino ter začel z njo nenadzorovano pleniti po Akropoli. Od leta 1801 so v desetih letih odstranili polovico ohranjenih skulptur s Partenona ter dele iz drugih stavb. Elgin je uporabil svoj političen vpliv in izdatno podkupoval uradnike, da so mu izdali dovoljenje za takšno početje (osmanski firman). Ker se firman ni ohranil, vsebina ni znana. Kljub temu Britanci trdijo, da je dovoljevala odstranitev skulptur. Le kaj bi drugega! Lažno legitimirajo kulturno ropanje brez primere. Elgin je postal utelešenje imperialnega odvzema dediščine, njegov poseg pa je povzročil trajno razkosanje Partenona.

Kradli so nestrokovno. Ker zaradi teže niso mogli odstraniti celotnih kosov, so odžagali le pročelja. Eno od njih se je med prevozom razpolovilo. Odstranjevali so tudi dorske kapitele (okrašene zaključne dele stebrov). Ker so bili za transport pretežki, so vzeli le enega in ga prežagali napol. Dragocenosti so v več ladijskih prevozih prepeljali v Anglijo (eno od ladij je potopil vihar). Ker je Elgin naropano hotel ohraniti v svoji lasti, je leta 1802 pisal britanskem konzulu v Kitero (otok južno od Peloponeza) naj prevzame enega od tovorov, ki so le »kamni brez vrednosti«. Pismo je ohranjeno. Ta tovor je prispel v London leta 1805 preko Malte. Ukradeno robo so shranili najprej v dvorcu vojvodinje portlandske in nato v Elginovi rezidenci. Leta 1815 je ponudil zbirko v odkup britanski vladi. Ta je leto kasneje zanjo plačala pičlih 35.000 funtov. Od leta 1817 je zbirka razstavljena v Britanskem muzeju.

Grčija si že od leta 1833 prizadeva za vrnitev artefaktov. Takrat je nova grška država na Angleže naslovila prvo prošnjo, naj jim jih vrnejo. Leta 1842 je takratni sekretar Arheološkega združenja Aten ponovno izrazil uradno zahtevo za njihovo vrnitev. Leta 1982 je grška ministrica za kulturo Melina Mercouri dvignila glas pri svetovni javnosti. Leto kasneje je grška vlada formalno zaprosila za vrnitev skulptur iz Partenona. Tudi Unesco je bil večkrat vključen kot posrednik in leta 2021 ponovno pozval k rešitvi na medvladni ravni. Junija letos je Britanski muzej ponudil Grčiji vzajemni posojilni sporazum. Grčiji so pripravljeni dela posoditi (!), vendar ostanejo lastniške pravice njihove. Je lahko kaj bolj ciničnega? Britanskim konzervativcem je tudi to preveč. Julija je nekdanja konzervativna premierka Liz Truss podpisala pismo (skupaj s krajno desničarsko lobistično skupino), v katerem grozijo, da bodo sprožili pravne postopke zaradi »prikritih« načrtov za vrnitev skulptur v Grčijo.

Britanski muzej je postal simbol kulturnega plenjenja. Ustanovljen je bil leta 1753 in ima eno največjih egiptovskih zbirk, asirske in babilonske dragocenosti, grške in rimske antične artefakte, kipe in relikviarije iz Indije, Nepala, Tibeta, Kitajske in Japonske, predkolumbovske umetnine Majev, Aztekov in Inkov. Njegova zbirka z osmimi milijoni eksponatov je največja na svetu.

In Grki? Že leta 2009 so se odzvali z odprtjem vrhunskega Muzeja Akropole, v katerem so arheološki ostanki antičnega mesta sestavni del zgradbe, odlična razstava o veličastni dediščini Partenona pa razgalja angleško, francosko ter beneško ropanje. Zgodba o Akropoli je primer odvratnega imperialističnega plenjenja kulturne dediščine, ki kljub evidentni kraji arogantno vztraja pri svojem lastništvu. Srhljivo, koliko te drže poganja svet še danes.