Dnevnik, kolumna, oktober: Je to prav?

Je to prav?

Vedno znova se vračamo k zgodbam o svetosti življenja, njegovega začetka (spočetja) in konca (smrti). Naj zaščitimo zarodek, četudi ogroža zdravje ali celo življenje matere? Naj umirajočega ohranjamo pri življenju, čeprav svoje zadnje dneve preživlja v peklenskih mukah? Komu ali čemu je etično dati prednost? Plodu ali materi? Večdnevnemu trpinčenju v življenju ali dostojnemu odhodu v smrt? Odgovore ne bomo našli v ideologijah ali religijah, temveč v človečnosti, v zmožnosti empatije in etične presoje.

Se spomnite primera dveh mamic, ki sta leta 2021 na Poljskem umrli, ker jima niso hoteli narediti splava? V eni je srce ploda prenehalo biti, plod v drugi je umiral. Lahko bi jima s splavom rešili življenji. Vendar niso. Umrli sta. Gotovo ju niso imeli v mislih tisti, ki so minule dni v instalacijo v ljubljanskem parku Zvezda (ob slavnostnem odprtju novega študijskega leta) ob otroških čeveljcih postavili napise, da letno »3000 do 4000 ljudi umre zaradi postopkov namernega nehumanega končanja življenja človeka pred njegovim rojstvom«. Zarodek pač ni človek. In postopek ni nehuman. V iskrenost njihovega zavzemanja za otroke bi bilo mogoče verjeti, če bi se z enako zavzetostjo borili za vse otroke sveta, ne samo za nerojene, temveč tudi za žive. Vendar se ne. Ne slišimo njihovega glasu ob sadističnem pobijanju otrok v Gazi.

Tudi o dostojni smrti se bomo na referendumu odločali že drugič. Ena od zavzetih bork za pravico do prostovoljnega končanja življenja in dolgoletna sodelavka UKC Ljubljana je nedavno mučno umirala (agonijo smo spremljali na družbenih omrežjih). Več kot desetletje se je borila z rakom. V zadnji fazi bolezni in v zadnjih dnevih življenja je želela zaradi neznosnih bolečin oditi, vendar so jo odpeljali na psihiatrijo in šele s posredovanjem bližnjih vrnili na onkologijo. Umrla je nekaj dni za tem. Je dostojno in humano trpinčiti umirajočega? Čemu naj bi služilo mučenje v zadnjih dnevih življenja? Kaj je prav? Se morda spomnite prizora iz filma Poslednji Mohikanec, ko Indijanci na grmadi zažgejo britanskega vojaka. Ko ga zajamejo ognjeni zublji in v mukah kriči, ga iz daljave njegovi usmrtijo s strelom. Je to umor ali dejanje človečnosti?

Sposobnost razločevanja je ena od modrosti življenja. V indijski vedski metafiziki je poimenovana »viveka«. V Svetem pismu je ubesedena kot »razločevanje duhov« (1 Kor 12,10), kot zmožnost prepoznavanja, kaj izhaja iz božjega duha in kaj iz zlega. Nobeno naše dejanje namreč ni a priori dobro ali slabo. Predznak določijo okoliščine. Če pomagamo bližnjim (ko so bolni), je to dejanje ljubeče podpore, če pa zaradi naše pomoči nadaljujejo z destruktivnimi navadami (recimo alkoholizmom), prispevamo k njihovemu samouničevanju. Pomoč je kot vrednota ista, le kontekst je različen; v prvem primeru podpira dobro in v drugem slabo. Tudi smrti niso enake. Umori se nekoga, ki ima pred sabo aktivno življenje. Kaj pa prostovoljno končanje življenja umirajočega, je to umor ali dejanje človečnosti, da mu pomagamo oditi, ko želi, ker ima pred seboj le še nekaj dni neznosnega trpljenja?

Kako ločiti zrno od plev? »Izurite čutila, da razlikujejo med dobrim in zlim«, pravi Sveto pismo (Heb 5,14). Ali pa prisluhnite modrosti Malega Princa, da mora »tisti, ki hoče videti, gledati s srcem, kajti bistvo je očem nevidno«. Tenkočutne ravni človečnosti se ne spočnejo v možganskih vijugah racionalnega. Vznikajo iz čuta humanosti, plemenitosti, solidarnosti, srčnosti, velikodušnosti, iz lastnosti in vedênj, ki človeka opredeljujejo kot bitje, sposobno empatije, moralne presoje in razmisleka o lastnem življenju. Človečnost je zmožnost, da čutimo in razumemo trpljenje drugih ter nanj odgovorimo s spoštovanjem, pomočjo in prijaznostjo. In je zavedanje lastne minljivosti in omejitev ter sposobnost spoprijemanja z njimi brez izgube dostojanstva in empatije. Človečnost nas neprestano izziva z etičnimi vprašanji in sili v zavestno presojanje, kaj je prav in kaj narobe. Recimo v Gazi.

Vsak dan zremo v podobe načrtnega ubijanja stradajočih v vrstah za hrano in namernega pohabljanja otrok. Če je življenje sveto, je vsako življenje sveto, zato naj bi si prizadevali za dobro vseh življenj, na vseh delih sveta. Vendar ni tako. Skrb je selektivna (borijo se za zarodke in ne zmenijo za trpljenje živečih otrok), kar kaže neskladje med mislimi, besedami in dejanji. V socialni psihologiji temu pravijo kognitivna disonanca. Nastane takrat, ko se posameznikova prepričanja, misli, čustva in vedênja med sabo razhajajo. Če mislimo drugače, kot govorimo in delamo, nastane notranji konflikt. To psihološko napetost se najpogosteje blaži z racionalizacijo, z mentalnimi manevri, s katerimi se upravičuje neko dejanje, odločitev ali prepričanje z navidezno razumnimi argumenti, čeprav so lahko pravi motivi neracionalni ali celo moralno nesprejemljivi.

Je etično dopustno kljub trpljenju ohranjati umirajočega pri življenju in zaradi ideologije pahniti v smrt mlade mamice? Je dopustno prezreti masovne poboje otrok v Gazi z blebetanjem o politiki in zgodovini, razlogih in krivdi. Na področju etike je racionalizacija zloraba razuma. Dolgotrajna racionalizacija sicer lahko deluje kot moralni anestetik, vendar z njo izgubimo etično občutljivost in notranjo poštenost. Če si ne zastavimo ključnega vprašanja »Ali je to prav?«, zgrešimo bistvo. In odgovore.